Filmska novinarka in doktorska študentka azijskih študij Sanja Struna, ki raziskuje korejski kvirovski film, pravi, da čeprav ima Južno Korejo z vso njeno umetnostjo in kulturo izredno rada in se vanjo zadnjih devet let redno vrača, v tej azijski deželi kljub vsemu ne bi stalno živela. Predvsem zaradi »tekmovalnosti, enega od brutalnih vidikov te družbe, ki je šolski primer kapitalizma«, je jasna Slovenka, ki je trenutno v Seulu na polletni podiplomski študijski izmenjavi.
Tekmovalnost ima v Južni Koreji, ki se je v drugi polovici prejšnjega stoletja iz pretežno kmetijske družbe razvila v industrijsko in tehnološko velesilo, z vse večjim kulturnim vplivom v svetu, več obrazov. Pa naj je to neskončno število dostavljavcev, ki s tihimi električnimi motorji nevarno brzijo po pločnikih in čez rdeče luči na semaforjih, da bi kupcem čim prej pred vrata pripeljali blago. Dostavljajo pa vse, od hrane do žarnic in še vsega drugega, kar potrošniki v tej ultradigitalni družbi kupujejo prek spleta in je v skoraj desetmilijonskem mestu že čez pol ure na njihovem naslovu. »Ker so Južni Korejci v spletnih komentarjih precej neizprosni, se dostavljavci izjemno trudijo, da so dovolj hitri in s tem konkurenčni.«
Del tekmovalne družbe so tudi nočni prizori otrok v javnem prometu. »To je bil eden izmed kulturnih šokov, ki sem jih doživela ob svojem prvem obisku Seula, ko sem pozno zvečer na podzemni železnici in v avtobusih srečevala osnovnošolske otroke v šolskih uniformah,« izpostavi Slovenka. Izobraževanje, ki se s tečaji začne že v vrtcih in se praktično ne konča, je v južnokorejski družbi eden od postulatov, s katerimi si posamezniki zagotavljajo preživetje v kapitalističnem ustroju. »V izobraževanje otrok vlagajo veliko denarja. Otroci po šoli hodijo še v popoldanske izobraževalne institucije. Cele dneve se učijo in so pod neprestanim pritiskom, da morajo biti najboljši, pri čemer so ocene še posebno pomembne za tiste iz nižjih razredov, saj si z njimi tlakujejo prihodnost,« družbene okoliščine opisuje Strunova. Medtem ko je v odrasli dobi glavna prioriteta južnokorejskega vsakdana delo. Kar pa ni samo del kapitalističnega sveta, temveč sta marljivost in tudi iskrenost v Južni Koreji kot vrednoti tesno povezani tudi s konfucionizmom in katoliško ter protestantsko cerkvijo, ki imata v družbi močno vlogo. »V nočni panorami Seula v oči bodejo osvetljeni križi številnih cerkva, ki so skoraj na vsakem koraku. Korejsko identiteto je težko razumeti brez upoštevanja vpliva vere.«
Ukrepi za spodbujanje k ustvarjanju družine
Z zahtevnimi družbenimi pogoji v Južni Koreji, ki so v Seulu pogojeni tudi z dragim življenjem, pa je povezana tudi nizka stopnja rodnosti, ki državo v zadnjih letih v tem pogledu postavlja na svetovni vrh. Zato oblasti sprejemajo nove in nove programe, sheme pomoči in ukrepov, da bi mlade spodbudili k odločanju za družino. Različne vlade so za reševanje demografskega vprašanja od leta 2006 namenile že veliko sredstev, različne spodbude pa so zajele vse, od denarnih subvencij in subvencij za stanovanja, brezplačnih prevozov s taksijem do podpore pri zdravljenju neplodnosti. »Sicer se je po zadnjih podatkih rodnost celo malenkost dvignila, a ne glede na to je še vedno nizka. Pri čemer je treba poudariti, da ukrepe, ki naj bi mlade nagovarjali, naj se odločijo za družino, trenutno sprejemajo stari moški, ki s svojimi idejami in pristopi pogosto ne pridejo do ciljne publike. Velikokrat namreč oblikujejo povsem nesmiselne predloge, kot je denimo tudi ta, da bi morale punčke iti prej v šolo, ker so prej zrele kot fantki. Težava je v tem, da zaradi dreves ne vidijo gozda. Problem je hiperkapitalistična družba, v kateri ljudje delajo cele dneve in se soočajo z dragimi stanovanji ter zdravstveno oskrbo,« podčrta Slovenka. Ob tem še doda, da se v korejski patriarhalni družbi sedaj sicer veliko dogaja na področju boja za pravice žensk. »To je trenutno precej razburkano morje,« okoliščine še opiše v prispodobi.
Ena od značilnosti življenja v Seulu so izjemno visoke najemnine. V mestu in njegovi okolici namreč živi več kot polovica korejskega prebivalstva. V zamahu visoke urbanizacije tako tudi morje okoli Seula spreminjajo v urbano krajino. »Na zahodu, kjer je morje zelo plitvo, blatne zaplate, ki niso na zaščitenih območjih, izsušijo in gradijo mesta prihodnosti.« Sicer pa, kot še dodaja Sanja Struna, se svet Južne Koreje z vso tehnologijo in sodobno podobo marsikdaj zdi kot čista znanstvena fantastika. »Splet za mlajšo generacijo funkcionira kot še en življenjski prostor, kar v realnosti ljudi vodi v izolacijo; gre za zelo podoben fenomen kot na Japonskem,« podčrta sogovornica. A hkrati tudi pravi, da je življenje v Seulu udobno. Imajo namreč odličen javni prevoz – hiter, dobro organiziran in z oznakami v korejščini, kitajščini, japonščini in angleščini.
Zelo drugačen je tudi sistem najemanja stanovanj: »Tukajšnji sistem najemanja se zelo razlikuje od našega; v resnici je edinstven za Korejo. Sistemi so trije. Za dolgoročno najemanje moraš običajno plačati glavnico, ki za 70 kvadratnih metrov znaša kakšnih 40.000 evrov, nato pa plačuješ še najemnino. Če imaš dovolj sredstev za polog, okoli 400.000 evrov plačaš kot polog, od katerega obresti se nato mesečno odštevajo od najemnine, kar se seveda najemnikom najbolj splača. Pri čemer pa sama, ker sem tu krajši čas in dolgoročni najem ni mogoč, padem v tretjo skupino kratkoročnih najemov. Tako najemam manjšo sobo s svojo kopalnico in s skupno zunanjo kuhinjo ter pralnico. Najemnino plačujem sproti in polog, če ga v teh primerih zahtevajo, ni višji od ene najemnine.« Cene za tovrstne bivalne enote se gibljejo od 150 evrov, za kar dobiš, kot pravi Strunova, luknjo brez lastne kopalnice, in vse do 700 evrov na mesec.
Čustveni zemljevid dežele
Sicer pa za Južne Korejce Strunova, ki njihovo umetnost in kulturo poglobljeno spremlja, pravi, da ima to staro ljudstvo poseben čustveni zemljevid, ki jo je zelo pritegnil. »Korejci so marsikaj, a če kaj niso, niso plitvi. Zelo globoko čutijo, kar se odraža tudi v njihovi umetnosti. Odraščala sem z ameriško kulturo, a z leti sem se ozrla naokoli in začela iskati drugo umetnost, ki bi mi prinesla lepoto in upanje, kar sem našla v korejskih filmih, literaturi ter glasbi. Njihovo izražanje in razmišljanje ima globoke korenine. Že res, da se včasih zdi, da so zadnja leta na določena socialna čustva pozabili, vendar je eno od teh, ki ga tu vidiš vsak dan, izrazita skrb za človeka. Ljudje si pomagajo in so prijazni drug z drugim, čeprav je res, da je v spletnih komentarjih mogoče slediti precej neprijazne komunikacije.« Sicer pa je del južnokorejske prijaznosti v vsakodnevnih stikih recimo to, da ti na podzemni železnici, kjer je veliko stopnic, pogosto kdo ponudi, da ti pomaga nesti kovček. Del družbenih kodov vljudnosti je tudi rokovanje z obema rokama hkrati, enako velja za nalivanje pijače in to, da starejši vedno plača za mlajšega.
Letošnja Nobelova nagrada za književnost, ki jo je prejela južnokorejska pisateljica Han Kang, je le še bolj utrdila vpliv južnokorejske kulture v svetu, ki smo mu priča v zadnjih letih z razmahom K-pop skupin, kot sta BTS in Blackpink, podeljenim oskarjem za dramo Parazit režiserja Bong Joon Hoja in popularnostjo Netflixove uspešnice Igra lignja. »Sedaj imamo celo nekatere v svetu izredno uspešne južnokorejske skupine, ki pa jih tu v Koreji komaj kaj poznajo, kot je recimo indie rock skupina The Rose, medtem ko so bili primarni K-pop bendi, ki so zasloveli v tujini, popularni tudi doma.« Popkultura ima v tem visoko stresnem okolju z vse hujšimi družbenimi neenakostmi močno vlogo. »Kot polje sprostitve je protipol družbeni resničnosti. Vendar ne samo to, film je v Južni Koreji tudi zelo konkretno politično orodje, kar je recimo v boju za pravice LGBT-skupnosti, ki je tu zelo marginalizirana, vpeto tudi v kvirovski film,« še pravi poznavalka južnokorejskega filma.
