»Največji kapital Mavricija je njegovo podnebje, ki je božansko, kar človek takoj začuti, ko stopi z letala. Dnevi so sončni in topli, z izjemo januarja in februarja, ko je vlaga in življenje poteka predvsem v notranjih prostorih, preostalih deset mesecev pa je krasno,« Rok Flander opisuje naravne pogoje življenja na jugozahodu tega rajskega otoka, ki ga je nekdanji svetovni prvak v deskanju na snegu po koncu športne kariere izbral za svoj novi dom. Na Mavricij se je preselil zaradi surfanja na velikih valovih, kjer velja znameniti val One eye za enega najboljših na svetu.
Kot pravi sogovornik, je bil ob selitvi v novo kulturno okolje zanj največji izziv potrpežljivost, ki se jo je moral naučiti. »Kultura je zelo ležerna in zato vse dolgo traja, kar recimo velja tudi za birokratske postopke. Stvari, ki bi vzele eno uro, lahko trajajo tudi en teden.« Je pa med ljudmi mogoče čutiti veliko pozitivnosti. »Ves čas se smejijo, česar v Evropi ne poznamo, in mislim, da je prav to vzdušje največja razlika in tudi razlog, da tujci tu ostanemo.«
Sobivanje v otoški državi
Življenje na več kot 1,2-milijonskem Mavriciju, ki ga obišče še ogromno turistov, zaznamuje tudi njegova večkulturnost. »Prebivalci indijskega rodu, kreolci, prebivalci francosko-mavricijskega rodu, Kitajci in drugi priseljenci z različnih koncev sveta ter različne vere na majhnem otoku lepo sobivajo,« pripoveduje Rok Flander.
Večji del vernega prebivalstva so hindujci, preostali so katoliki, muslimani in budisti. »Pri čemer katoliška cerkev tu ni tako zelo resna in avtoritarna institucija. Iste ljudi lahko srečaš tako v cerkvi kot v budističnem templju, kar pa ne velja za hindujce, ki praviloma ne hodijo v druge verske prostore,« pojasnjuje sogovornik, ki k verskemu zemljevidu Mavricija poda še jezikovnega. Uradna jezika te otoške države sta angleščina in francoščina, ki jo največ govorijo, medtem ko se ljudje večinoma pogovarjajo kreolsko, pravi. O večkulturnosti in religioznosti otoka pričajo tudi prazniki. »Skoraj vsak teden je kakšen, katoliški, muslimanski, indijski … In vsi jih praznujejo. Ko je praznik, je praznik za vse. Zaradi praznikov je tudi veliko prostih dni v letu.«
Rok Flander, ki prihaja iz gostilniške družine – njegovi stari starši so imeli gostilno v Trbojah, njegovi starši pa ob Zbiljskem jezeru – je na Mavriciju kot investitor, poslovni vodja in notranji oblikovalec tudi sam vstopil na to področje. Začelo se je s surfarskim barom z restavracijo, ki ga je na otoku odprl pred 12 leti, saj česa podobnega, kjer bi se lahko družili s prijatelji, ni bilo. Pozneje je odprl restavracijo Wapalapam, ki je s tremi restavracijami pod svojim okriljem prerasla v verigo.
Na vprašanje, kako otočani sprejemajo tuje investitorje, odgovarjala, da so ga domačini lepo sprejeli in mu nekateri na začetku tudi veliko pomagali. »Nisem imel slabe izkušnje, je pa res, da ko se človek preseli z drugega konca sveta in se začne tu ukvarjati s poslom, je to lahko za domačine provokacija. Pri čemer se je moj posel začel kot hobi, saj sem prvi lokal odprl zato, da sem dal prostor surfarski skupnosti, da smo se lahko nekje srečevali in si izmenjevali izkušnje z oceana, kar so prepoznali kot nekaj dobrega. A druga plat je lokalna oblast, saj sem potreboval tri leta, da sem dobil dovoljenje za odprtje svoje prve restavracije. Na formalni ravni želijo manjše investicije tujcev ustaviti, medtem ko so velike tuje investicije zaželene.«
Kolonialni les za notranjo opremo
Pri notranjem opremljanju svojih restavracij se je Rok Flander odločil za uporabo lokalnih materialov. Še več, posegel je v zgodovino in iz recikliranih kolonialnih materialov oblikuje pohištvo. »Zdela se mi je izguba časa, da bi šel na Tajsko in tam kupil pohištvo. Začel sem kupovati propadle kolonialne hiše, ki so bile namenjen rušenju, in od tam vzel star les, denimo mahagonij in tik, ter stare kolonialne kamne, ki so jih pred 150 leti izklesali sužnji.«
Nekdanji vrhunski deskar na snegu dodaja, da je v mavricijskih mestih še veliko ohranjene kolonialne arhitekture, ki po njegovem mnenju ni dovolj zaščitena. »Veliko kolonialnih hiš so podrli in na njihovem mestu gradijo stolpnice, ker gre za boljši izkoristek,« politično-ekonomski pogled na prostor posreduje Slovenec. Pojasni, da so v mestih na Mavriciju povsem prevzeli kapitalistični način življenja. »Gradijo nakupovalne centre, stolpnice in pisarne. V mestih vladata kapitalistični utrip in urnik, čeprav pride takrat, ko se začnejo lomiti kopja, na dan njihova ležernost. Na Mavriciju še vedno velja, a se to v urbanih okoljih spreminja, da delo ni tako pomembno kot prosti čas.«
