Dežela na drugem koncu sveta jo je povsem očarala. Ne le zaradi prelepe narave, ki človeka obkroža na vsakem koraku, temveč predvsem zaradi odprtih in prijaznih ljudi ter svobode, ki jo je mogoče tam resnično živeti.
Ko se je Katja Podpečan pred letom dni odpravila na Novo Zelandijo, je bila to zanjo prva daljša samostojna pot. »Nikoli prej nisem nikamor potovala čisto sama ali bila sama na letalu. Nisem vedela, v kaj se spuščam, toda v sebi sem vedela, da delam prav. Tudi vse stvari do odhoda so potekale brez zapletov. Bilo mi je namenjeno, da grem,« pravi danes, ko se je po letu dni vrnila v domovino.
Vizum za delovne počitnice
Za enoletni obisk Nove Zelandije je Katja izkoristila možnost pridobitve vizuma v okviru programa delovnih počitnic za mlade do 30. leta. Dvanajst mesecev lahko na Novi Zelandiji delajo in potujejo, največkrat pa se odločijo za kombinacijo obojega.
»V Sloveniji sem delala kot računovodkinja, toda te službe nisem preveč marala,« je dejala Katja, ki je sicer študirala bibliotekarstvo in založništvo. Odločitev, da pusti službo, torej ni bila težka, obenem pa je prav nič ni zadrževalo doma. »Nisem imela stanovanja, posojil, obveznosti, služba mi ni bila všeč, mlada sem, ničesar nisem mogla izgubiti.«
Ko je spomladi vložila prošnjo za vizum, ga je dobila v tednu dni, poleti je kupila letalsko karto, dala odpoved, prodala avto, si pripravila velik nahrbtnik in septembra lani odpotovala.
Samooskrbno življenje
Ker dajo Novozelandci veliko na osebni stik, je delo najlažje poiskati po prihodu v državo. Katja se je odločila, da bo njen cilj Južni otok. Ta je tudi manj poseljen, hribovit in jo je s svojo naravo bolj prevzel.
Iz Zagreba je prek Dohe poletela v glavno mesto Auckland in tam ostala teden dni, da je uredila vse potrebno za pot na Južni otok. »Kupila sem letalsko karto, saj je enostavneje, ceneje in seveda hitreje tja leteti, kot če bi potovala z avtom in trajektom. Nato sem si ogledala še nekaj znamenitosti v okolici, kot je Hobbiton, kjer so snemali film Gospodar prstanov. Ker sem že drugi dan spoznala lokalne plezalce, sem šla tudi plezat in teden je hitro minil,« je dejala.
Na Novi Zelandiji se naučiš tudi tega, da ne delaš načrtov ter da stvari tečejo in se zgodijo same od sebe, je prepričana. »Ko ti je kje všeč, tam ostaneš. Ko spoznaš prijetne ljudi, s katerimi se ujameš, skupaj potuješ. Tako sem najprej potovala, po treh tednih pa sem dobila sanjsko službo v planinski koči, od Christchurcha oddaljeni nekaj več kot uro vožnje.«
Delo v planinski koči
Na Novi Zelandiji dela ni težko najti, saj so na številnih spletnih straneh objavljena prosta delovna mesta, veliko delodajalcev išče pomoč tudi prek facebooka. Zelo iskano je delo v kmetijstvu. Obiranje kivijev, avokada, jabolk, češenj, jagod in drugih sadežev je dobro plačano, a garaško delo, pove.
Imela je precej sreče, se zaveda Katja, da je za tri mesece postala delna oskrbnica koče na smučišču, ki leži ob znani avtocesti 73 (Highway 73) proti prelazu Arthur in se čez poletje spremeni v gorskokolesarski center. Ker je ljubiteljica narave in športa, je svoj poligon za tek, hojo, kolesarjenje in plezanje tako imela pred vrati.
Katja je bila v koči odgovorna za strežbo in prenočišča, ko jih je zapustil kuhar in je njegovo delo prevzela Vera, je opravljala tudi njene naloge ter skrbela za organizacijo dogodkov. »Naša ponudba je obsegala burgerje, mehiške tacose, solate in rebrca. Ponujali smo res dobro pivo, a je bilo tudi zelo drago, cena je bila sedem evrov, običajno pa pivo na Novi Zelandiji stane štiri evre,« pove.
Presenetilo jo je, da so vsi Novozelandci, ki so obiskali kočo, poznali Slovenijo in veliko jih je že bilo v naši državi. »Ko potujejo po Evropi, nas obiščejo. Precej jih je poznalo našo državo še iz obdobja Jugoslavije. Toda res je lepo slišati, kako navdušeni so nad Slovenijo, dejali so mi, da je to njihova najljubša država.«
Ocean jo je začaral
Zadnji teden dela v koči si je Katja med tekom zvila gleženj, kar je pomenilo, da se je njeno raziskovanje Nove Zelandije iz bolj aktivnega spremenilo v manj aktivno. V tem času je morala hribe pustiti ob strani, zato je obiskovala jezera, plaže, letela z jadralnim padalom, se vozila s kajaki, opazovala kite in jadrala na deski. »Čeprav sem odraščala v hribih in sem vse življenje povezana z njimi, sem na Novi Zelandiji ugotovila, da sem tudi otrok oceana. Peščene plaže in ocean so me začarale.«
Ko se ji je noga zacelila, se je vrnila na delo. Odpotovala je v Wānako, priljubljen turistični kraj sredi gora. Tam je delala v francoski pekarni, ki je lani dobila nagrado za najboljšo pekarno na Novi Zelandiji. »Bilo je noro, ljudje so se vozili iz Christchurcha, ki je od Wānake oddaljen pet do šest ur vožnje, samo da so lahko kupili kakšen pekovski izdelek. Bilo je polno instagramarjev in tiktokarjev, haha. Včasih je bila pred pekarno vrsta 40 ljudi in na dan smo postregli po 600 kav, pa smo bili odprti od osmih zjutraj do dveh popoldne. Bilo je res garaško,« se spominja dela v pekarni.
In kakšne so sicer cene na Novi Zelandiji? »Precej podobne našim,« odgovarja Katja, »v gostilnah so skoraj enake kot pri nas, pri gorivu so nekoliko nižje, meso je prav tako cenejše, zelenjava pa je občutno dražja. Ena paprika stane poleti dva evra, pozimi štiri, za kilogram paradižnika pa je treba pozimi odšteti tudi sedem evrov in pol, pa še ves bled je. Vse do vrnitve domov ga nisem jedla.«
Brez omejitev
Zadnja dva meseca, ko se je začela približevati zima, se je vrnila v Christchurch. »Rekla sem si, da bom zadnja dva meseca samo uživala, če bom dobila kakšno delo, dobro, sicer pa tudi nič narobe. Nekaj časa sem opravljala 'house sitting'. Gre za to, da skrbiš za domače živali, lahko samo za en dan ali pa več mesecev, medtem ko njihovi lastniki odpotujejo na počitnice. V tem času zastonj gostuješ v njihovi hiši. Tako sem mesec dni skrbela za mački gospe, ki je šla za mesec dni hodit po Balkanu. Naslednja dva tedna pa za mačko in psa, ki je oboževal sprehode po plaži. Tako sva skupaj hodila gledat sončne zahode,« se spominja.
