V kritiki ameriške kapitalistične družbe, ki temelji na veliki družbeni razslojenosti, je sociologinja Katja Praznik zelo natančna. Paradoks je, da se je v zvezno državo New York pred dvanajstimi leti iz Ljubljane, kjer je študirala in delala, preselila zaradi službe. Po letih prekarstva na neodvisni umetniški sceni v Sloveniji je namreč kot izredna profesorica na podiplomskem programu kulturnega menedžmenta in na oddelku za globalne študije spola in seksualnosti na Državni univerzi New York dobila redno zaposlitev. Ta ji je v primerjavi z negotovimi materialnimi okoliščinami doma sicer v neizprosni kapitalistični družbi čez lužo prinesla ne le boljših, temveč dobre delovne pogoje.
Na javni ameriški univerzi se posveča pedagoškemu in raziskovalnemu delu, obravnava pa zlasti nevidno delo na področju sodobne umetnosti, izkoriščevalske produkcijske razmere ter kulturno politiko v jugoslovanskem socializmu in neoliberalno uničenje socialne države. Ker teorijo s teh področij lahko prepleta z lastnimi izkušnjami iz nekdanjega negotovega in podplačanega dela, o tej problematiki ozavešča tudi svoje študente. Pri tem poudarja, da je to, da ima redno službo z dobrimi delovnimi pogoji in ustreznimi delavskimi standardi, kot so bolniška, dobro zdravstveno in pokojninsko zavarovanje ter sindikalna zaščita, le »otoček v brutalni ameriški družbi«.
Če začnemo pri zdravstvenem zavarovanju. »Ne glede na to, da imam dobro zavarovanje, grem k zdravniku z denarnico, saj moram vedno kaj doplačati. Od zavarovanja je odvisno, kakšen je znesek. Boljše kot je kritje, nižji je. So pa celotni zneski zdravstvenih storitev obupno visoki in velik odstotek ljudi nima zdravstvenega zavarovanja,« znano kruto točko ameriške resničnosti podčrta Praznikova. »Reaganizem je v ZDA temeljito dereguliral osnovne socialne sisteme, ki so prej vsaj do neke mere obstajali. Tako lahko na ulici redno srečuješ ljudi, ki bi potrebovali pomoč denimo psihiatrične institucije, vendar si tega ne morejo privoščiti. Ali kot se je pred časom zgodilo moji prijateljici, ki je v parku ob padcu pomagala starejšemu gospodu, ta pa jo je prosil, naj ne pokliče reševalnega vozila, ker nima zavarovanja.«
Študentje so utrujeni zaradi dela
Drugo plat odsotnosti socialne države sociologinja Katja Praznik srečuje tudi v predavalnici. »Študentje so utrujeni, ker imajo po tri službe hkrati, da lahko študirajo. Glede na pogoje, v katerih se izobražujejo in živijo, je njihova zavzetost razmeroma dobra.« Ob tem poudari, da se sicer izogiba sojenju zavzetosti mlade generacije, ki jo zlasti boomerji radi kritizirajo. »Vendar pri tem ni nobene samorefleksije tistih, ki so imeli bistveno boljše pogoje zaposlovanja. Izhajajo iz sveta, kjer so bili mehanizmi socialne države veliko trdnejši, kar pa je, še posebno iz našega socialističnega in tudi še iz postsocialističnega konteksta, v primerjavi z ZDA neprimerljivo.«
Je pa problematiko nevidnega dela v sodobni družbi mogoče spremljati skozi različne plasti, na razširjenost tega pojava opozori raziskovalka. »V zvezni državi New York so denimo šele leta 2016 uzakonili plačan porodniški dopust oziroma družinski dopust. Pri tem so zelo aktivno sodelovale profesorice in druge javne uslužbenke v sistemu newyorške državne univerze, ki jim je uspelo izpogajati ta civilizacijski standard, čeprav ta na zvezni ravni ne obstaja,« še razloži Katja Praznik. Poleg tega je, ker so ameriški vrtci dragi, povsem običajno, da ženske ostajajo doma z otroki, sogovornica strne družbeno-ekonomske kontekste, ki podpirajo patriarhalna razmerja. To vse so plati kapitalistične Amerike, a seveda sploh ne vse. Slovenska raziskovalka tako omeni tudi problematiko sive ekonomije in revščine ne le globalnega juga, temveč tudi znotraj ZDA, ki »omogoča, da imperialna ameriška politika in kapitalistični razred živita na račun vseh mizerno ali sploh ne plačanih delavcev«. Poleg tega opozori še na »konservativnost ZDA, kjer v marsikateri zvezni državi ni dovoljen splav«.
Zaton industrijskega mesta
Ameriko od blizu spoznava v Buffalu, kjer je podobna zgodba o vzponu in padcu kot v Detroitu. Buffalo, ki je obmejno mesto s Kanado, sodi v nekdanjo tako imenovano industrijsko regijo jekleni pas, ki se je je po zatonu industrije prijelo ime pas rje, del katere pa so poleg že omenjenega Detroita tudi Cleveland, Pittsburgh, Chicago in še druga mesta. »Buffalo, ki se je razvijal s produkcijo jekla in avtomobilov, je bil na začetku prejšnjega stoletja eno najbogatejših ameriških mest. S selitvijo proizvodnje na globalni jug je po njem udarila kriza in mesto je doživelo izjemno depopulacijo. Izseljevanje prebivalcev je bil daljši proces, ki je potekal v drugi polovici prejšnjega stoletja,« zgodovino na kratko predstavi Praznikova. O nekdanjem blišču Buffala še vedno priča lepa arhitektura, hkrati pa so še vedno celi deli mesta s podrtimi in praznimi hišami. Ena od teh je tudi 17-nadstropna velika propadajoča železniška postaja, ki je bila zgrajena tik pred borznim zlomom leta 1929, a »zdaj je to osamljen dinozaver, ruševina kapitalizma« sredi mesta. Sodobnejša različica, ki jo je nadomestila, pa je kot vaška železniška postaja – veliko manjšega merila in z redkim pretokom prometa.
Nekaj poskusov oziroma ciklov revitaliziranja je Buffalo kasneje doživel, zanimivo pa je, kot še pove sogovornica, da je s tem mestom povezana tudi zgodovina delavskega gibanja, predvsem pa sodobnejšega novega vala sindikalnega organiziranja v ZDA, denimo delavk in delavcev verige Starbucks, ki so prvi sindikat te verige organizirali pred tremi leti prav v Buffalu.
Od drive in bankomata do opuščene železniške postaje
V ameriškem mestu, kjer Katja Praznik živi in dela, našteje več posebnosti, turističnih zanimivosti, kot jih poimenuje. Med klasičnimi turističnimi postojankami, kot so denimo Niagarski slapovi, ki so oddaljeni le 15 minut vožnje z avtomobilov, svojim gostom rada pokaže »drive in« bankomat. Buffalo je namreč mesto, ki sloni na avtomobilskem prometu. »Brez avta je tu praktično nemogoče živeti. Ljudje po ulici ne hodijo in ne uporabljajo kolesa, hkrati pa gredo v fitnes, kjer tečejo in hodijo na strojih,« še na en družbeni paradoks opozori Slovenka.
V avtomobilskem mestu je tako ena od turističnih zanimivosti, kot z nekaj ironije pripoveduje sociologinja, tudi podzemna železnica. »Ta je v eni sami ravni liniji in je popolnoma neuporabna. Vozi le od središča mesta in do južnega kampusa naše univerze. Vozijo sicer tudi avtobusi, vendar za pot z javnim prometom potrebuješ toliko več časa, da ni primerjave z uporabo avtomobila. Ko sem se preselila sem, sem mislila, da se bom vozila s kolesom in javnim prometom, a vse traja predolgo. Zato avtomobil v Buffalu predstavlja minimalni standard.« Je pa po njenih besedah Buffalo tudi zelo segregirano mesto. »Med predelom, kjer živijo belci, in deli, kjer živijo preostali, je zelo jasna ločnica – Glavna cesta (Main Street). Moj prijatelj, urbanist Henry Taylor, temu delu mesta reče rumena reka (zaradi barvnih kodov nepremičninske industrije), jaz pa temu pravim beli koridor. Rasizem je sistemski, a očiten, saj so predeli mesta, kjer živijo imigranti in nebela populacija, manj dostojni za življenje. Trgovine z živili so slabše ali pa jih sploh ni. Kakovost življenja je občutno slabša, pri čemer je tudi dostopnost do dobre hrane tu stvar razreda.«
Družbeni mehurčki, ki jih najdeš povsod
Na vprašanje, kako s svojimi vrednotami živi v ameriški družbi, Praznikova odgovori, da povsod najdeš svoj družbeni mehurček. »Povežeš se z ljudmi, ki podobno razmišljajo. Večina mojih prijateljev v Ameriki je priseljencev, tako kot jaz.« Za tisto, kar je bilo ključno v kulturnem jeziku, kar je morala osvojiti ob svoji selitvi čez lužo, pa navede »ameriško prijaznost, vljudnost. Prijaznost sama na sebi mi je zelo všeč, a tu gre zlasti za kulturo pasivne agresije, kjer stvari niso povedane neposredno. Zelo me je razveselilo, ko sem odkrila knjigo svoje kolegice z naslovom American Niceness (Ameriška prijaznost, op. a.)«. V njej avtorica Carrie Tirado Bramen govori o tem, kako je bila prijaznost vedno ključnega pomena za ameriško kulturo. Včasih kot krinka za najhujše zločine in neenakosti, lahko pa tudi sredstvo za izboljšanje družbene slike.
