Oni so samo dečki s plaže, ki lovijo veter, dirjajo nad morjem, izvajajo skoke in vragolije ter se ob tem neizmerno zabavajo. Ničesar ne potrebujejo, nobene infrastrukture, le tisto, kar jim narava že tako ali tako daje. Ko je vreme pravšnje, ko je torej dovolj vetra in vleče burja, se kar naenkrat pojavijo na plaži, največkrat v Žusterni ali Izoli, stari znanci, v sandalih, z desko in padalom, nato pa zdirjajo na morje. Da začutijo svobodo, adrenalin in užijejo vsak trenutek življenja.
»Sem odprt in svoboden, ne morete me zvezati in nekam zapreti. Imam kombi, predelan v kamper, s katerim potujem okoli. Tam imam vso opremo, kajt in tudi kolo za dodatne treninge. Velikokrat spim kar na plaži,« tako sproščeno in iskreno spregovori Toni Vodišek o preprostem življenju in strasteh kajtarjev.
Spoštovanje do vsakega
Dobitnik srebrne olimpijske medalje na letošnjih olimpijskih igrah in prve za Slovenijo v disciplini formula kite ne daje z ničimer slutiti, da mu je okoli vratu še nedolgo tega visela težka medalja, ki je danes že malo obrabljena od vseh fotografiranj in razkazovanj. Da je še pred tem osvojil naslov svetovnega prvaka in podprvaka, bil dvakrat drugi na evropskih prvenstvih in se z mladinskih olimpijskih iger prav tako vrnil s srebrno medaljo. Čeprav ga v delovanju in razmišljanju vodijo zmagovalna mentaliteta, trdo delo in disciplina, čeprav je njegovo življenje podrejeno treningom, odrekanjem in sledenju enemu samemu cilju, biti najboljši in zmagovati, Toni ni izgubil svojega večnega nasmeha, s katerim še vedno postreže gostom v družinskem hotelu. Nekateri ga prepoznajo in jim godi, da se lahko fotografijo z novim slovenskim zvezdnikom, drugi se preprosto postavijo v vrsto, tako kot ljudje običajno naredijo pred točilnim pultom, in pri olimpijskem podprvaku naročijo kavo.
»Spoštovanje moraš imeti do vsake osebe in poklica. Karkoli delaš, moraš delati s srcem in na polno. Če delam kavo, se bom potrudil narediti najboljšo, kar jo lahko naredim in znam narediti,« je njegova filozofija.
Da je med ljudmi, predvsem Slovenci, bistveno bolj prepoznaven kot prej, ne vpliva na njegove življenjske nazore. Ljudje se radi fotografirajo z njim. »Ni mi težko, prepoznavnost pride poleg. Všeč mi bo, če bo kdo tudi zaradi mene stopil na pot športa, mojega ali kateregakoli,« pove, »je pa res, da sedaj, ko grem kam zasebno, raje oblečem nekaj, kar ni povezano s kajtanjem in sponzorstvi. A ne zato, ker bi se želel skrivati pred ljudmi, temveč ker se ti v vsakodnevnem življenju kdaj tudi mudi, in če te kdo v tistem trenutku prepozna, ti pa ga na hitro odsloviš, to ni najlepše. Poskušam biti prijazen do vseh.«
Prijaznost in pozitivnost sta njegov prepoznavni znak. »Na stvari gledam pozitivno, prav tako me obkrožajo pozitivni ljudje, ki mi vsak dan naredijo lep. Ne boste me videli slabe bolje. Tudi med tekmo, čeprav je bilo težko, ni nihče vedel in videl, da mi je bilo težko.«
Šel po medaljo
Z mislimi se vrne v Marseille na olimpijsko tekmo, ki ji je podredil zadnja leta življenja. Marsikaj, kar rad počne – smuča in deska na snegu, tudi kajta na snegu, jadra s padalom, izvaja trike in vragolije s kajtom – vse to je dal na stran, da ne bi staknil kake poškodbe, in se raje posvetil strukturiranim treningom za olimpijsko disciplino formula kite. »Splačalo se je,« kratko reče. »Želel sem početi marsikatero adrenalinsko stvar, toda v nekem trenutku se vprašaš, kaj ti je bolj pomembno. Meni je bila olimpijska medalja.« Vsak trening je stoodstotno vodil eden od njegovih dveh trenerjev, Matic Tepeš ali Avstralec Ryan Palk, dvakrat na dan, 12-krat na teden, nedelje je imel proste. »Vedno se vprašaš, česa si želiš v življenju, kje si želiš biti čez toliko in toliko časa. Jaz sem se želel vrniti s prvih olimpijskih iger z medaljo. Nikoli nisem obljubljal zlate, ker nisem želel dodatno pritiskati nase, čeprav, priznam, sem si jo globoko v sebi želel. Zato me je malo peklo, ko ni prišlo do nje. Toda če imaš v življenju cilj, naj bo to končanje šole ali dosežek v športu, če se učiš, delaš in treniraš zanj, ga boš dosegel. Če pa namesto učenja raje žuraš in prideš na trening nenaspan, nepripravljen, z zamudo, ne boš uspel. Tako je v šoli, športu in poslu.«
Oče idol
Njegova zrelost, čeprav ima le 24 let, in osredotočenost sta gotovo tudi plod vzgoje. Mami se lahko zahvali za popolno telo kajtarja, z nasmeškom reče, očetu pa za to, da ga je vpeljal v ta šport. »Moj idol je. Bil je eden prvih kajtarjev pri nas, pred tem pa še 20 let v windsurfu. Ko sem ga videl kajtati, sem komaj čakal, da grem na vodo tudi sam.« To se je zgodilo, ko je imel šele šest let, in ko je prvič zvozil, je bila to zanj prava norija, se spominja.
Od očeta se je tudi veliko naučil, saj je bil njegov prvi trener in še vedno je del njegove ekipe. Njegova misel, mnenje in beseda bodo vedno pomembni, je jasen Toni Vodišek. Zaveda se, da brez njega in tudi finančne podpore družine ne bi žel takih uspehov. »Oče mi je omogočil, da sem danes tu, kjer sem. Veste, česa me je najprej naučil? Da sem točen. Kamorkoli grem in s komerkoli sem dogovorjen, pridem pet minut prej. Kot drugo pa, da se do ljudi obnašaš, kot si želiš, da bi se oni do tebe.«
Iskalec adrenalina
Tonija ni noben šport tako pritegnil kot kajtanje. Treniral je nogomet, rokomet, vaterpolo, eno leto jadranje, toda ko so ga poslali na morje, ni pihalo. Manjkala je hitrost, kajt pa združuje vse, kar mu je ljubo. Hitrost, skoke, adrenalin, zabavo, vragolije. »Iščem adrenalin. Moja želja je, da se potrudimo in dvakrat zmagamo na olimpijskih igrah, nato pa … Ste že slišali za wingsuit (obleka za letenje, op. av.)? No, naredili so jo z motorji, jeti, s katerimi lahko letiš skoraj 300 kilometrov na uro. Lahko si kot superman. To je res noro, tega si želim.«
Do takrat pa bo ostal v kajtanju, v najhitrejši jadralni in olimpijski disciplini, ko gre za poletne olimpijske igre, v formuli ena jadralnega športa, kjer po morju oziroma kakšne pol metra nad morsko gladino, če smo natančni, drvi tudi 80 kilometrov na uro. Še raje bi več in morda bo kdaj presegel tudi svetovni rekord, ki je 107 kilometrov na uro. Hitrost pač obožuje, toda samo na morju, poudari. Slovensko obalo, teh 40 kilometrov, je prevozil v eni uri. »Iz Kopra sem šel v Italijo in nato na Hrvaško. Da, hitro je bilo,« smeje priznava.
»Res obožujem to, kar delam. Nekaj najlepšega v našem športu je, da lahko potujem po svetu s prijatelji. Na tekmah smo sicer nasprotniki, izven tega pa prijatelji. Imam skupno fotografijo prvih desetih tekmovalcev, ki smo šli v polfinale in finale. Menda se na olimpijskih igrah še nikoli ni zgodilo, da bi se skupaj fotografiralo vseh deset tekmovalcev, se družilo in smejalo. V vsaki jadralni disciplini po tekmi jadralci pospravljajo opremo in ne vidijo več vode. Veste, kaj naredimo kajtarji? Mi se gremo po tekmi še malo zabavat na vodo, tega ne boste videli v skoraj nobenem drugem športu. Kajtarji smo neka skupnost, in to je čudovito.«
Trdo delo
Seveda mu ni šlo v življenju vedno le gladko, toda takrat mu je stala ob strani družina in ga prepričala, da je stisnil zobe in vztrajal. »Ko ne gre, se vprašaš, zakaj to sploh počneš. Vsi enako sanjamo, moja želja ne more biti večja od želje drugih. Toda kar lahko naredim, je to, da vložim več časa, truda in trdega dela. Verjamem v trdo delo, zelo. Kajti talent je le neobrušen diamant, nič ni vreden, dokler mu ne dodaš trdega dela.«
To so vrednote, ki jih goji tudi njegova družina. Nikoli ga ni nihče ovijal v vato. »Oče me je skušal naučiti veliko stvari, toda s svojo trdo glavo ga velikokrat nisem poslušal in sem se raje učil na lastnih napakah. Verjamem, da je treba otroka vzgajati in mu pomagati, toda na koncu dneva, ko pride do nečesa pomembnega, bo tam sam. Pri testu, v službi … Jaz sem na startni liniji in skozi tekmo sam, čeprav je za mano velika ekipa, ki mi pomaga, me uči in vodi,« spregovori o nujni samostojnosti otrok.
Sam si jo je pridobil tudi skozi delo v družinskem hotelu, zato se ga je že zgodaj prijel vzdevek hišnik, saj je očetu pomagal pri marsikaterem opravilu. Pri 12 letih je že zamenjal cevi pod umivalnikom in danes zna popraviti malodane vse.
Pravega oddiha, takega, kot si oddih predstavlja večina ljudi, Toni ne pozna in si ga niti ne želi. »Zame je dopust to, da delam nekaj adrenalinskega. S punco nameravava potovati v Grčijo in gotovo bom s sabo vzel tudi športno opremo, da bom lahko treniral tudi tam. Ko delaš nekaj, kar imaš tako rad, kot imam jaz kajtanje, je na koncu dneva vsak dan dopust.«
