V posameznih krajih po Sloveniji je že nekaj časa na ogled potujoča razstava Tone Stojko, Gledališka fotografija, ki so jo pripravili v Slovenskem gledališkem inštitutu (Slogi). Pot je začela junija v Mariboru ob Borštnikovem srečanju, nadaljevala v Ljubljani in zdaj v Novem mestu, prihodnje leto pa bo potovala še v Krško in Trst. Gledališki inštitut je pred leti odkupil celoten gledališki opus Toneta Stojka, ki obsega več kot 310.000 fotografij, več kot 60.000 njegovih fotografskih stvaritev pa hranijo v Muzeju novejše in sodobne zgodovine Slovenije. A to še zdaleč ni vse, kar obsega izjemen Stojkov fotografski opus.

Tone Stojko je brez dvoma eden najpomembnejših slovenskih in prej tudi jugoslovanskih fotografov zadnjega pol stoletja. Ob reportažni, dokumentarni in portretni fotografiji se ukvarja še z gledališčem. Njegove gledališke fotografije nimajo le dokumentarnega značaja, temveč jih zaznamuje tudi avtorsko prepoznavni, umetniški pristop.

Tokratna razstava je nastala po knjigi Gledališka fotografija, ki je izšla leta 2002, in e-knjigi, ki je bila razširjena s fotografijami do leta 2016. Prej so bile to večinoma črno-bele fotografije, spomladi leta 2006 pa so, pripoveduje Stojko, v gledališčih tako rekoč čez noč začeli naročati samo barvne fotografije. »Imel sem nakupljenega že nekaj materiala za črno-bele fotografije, 200 filmov, kolikor sem jih porabil v sezoni. Toda aprila 2006 sem izdelal zadnjo veliko povečavo Hamleta za Mestno gledališče ljubljansko. Samo nekaj mesecev kasneje, septembra, noben naročnik ni več hotel imeti črno-bele fotografije na filmu. Takrat sem si nabavil tiskalnik, da sem lahko tiskal slike, seveda v barvah, kot so hoteli naročniki v teatrih. In tako sem končal s črno-belo fotografijo,« se z malce grenkobe spominja Tone Stojko.

Zadnja leta se bolj posveča snemanju gledaliških predstav. Pravi, da je nehal fotografirati teater, saj je to precej naporno delo, tako analogno kot digitalno. Kustosinja razstave Tea Rogelj ga glede nehanja malo »popravi«: »Potem pa gre Tone zasebno gledat predstavo na Celjski grad. 'Slučajno' ima s sabo fotoaparat, fotografira celo predstavo in nato njegove fotografije postanejo fotografije predstave …«

Čas dolgčasa

Nič čudnega, saj je teater profesionalno fotografiral vse od leta 1969. Njegove stvaritve obsegajo velikanski del slovenske gledališke produkcije, tako institucionalne kot neinstitucionalne, klasične in eksperimentalne kot dramske produkcije in produkcije sodobnega plesa. Sicer pa je svojo življenjsko pot začel pesniško in potem pisateljsko. In kako se je obrnil k fotografiji? »Ker sem si rekel, da ne bom trpel cel dan, da si bom izmislil dve, tri tipkane strani, in bom raje užival. Slednje se mi je uresničilo, saj je moje življenje res velik užitek s fotoaparatom. Ko sem leta 1970 prišel k časopisu Mladina, se je ta preoblikoval v sodobni tednik za mlade, z barvno naslovnico, barvnimi fotografijami, posterji. Takrat se mi je odprl čisto nov svet.« Okrog leta 1970 je bil v Jugoslaviji čas liberalizacije, svobode. »Mislili smo, da bo večno tako, da bo šlo le še navzgor, a potem so po vsej Jugoslaviji zavladale sile, ki so onemogočale 'buržoazno' razmišljanje in vzgajanje mladih v svobodnem duhu. Tedaj je bilo moje delo to, da sem hodil po mladinskih delovnih akcijah, kjer sem slikal mladce in mladenke. Ti so takoj, ko sem se jim približal, šli iz sence in malo kopali jarke, ko sem nehal slikati, pa so se hitro vrnili v senco. Tudi ta moj opus je precej močan, saj so bile akcije po vsej Sloveniji. Bili so še kongresi Zveze socialistične mladine, Zveze komunistov, kongres ZKJ v Beogradu, zadnjega sem fotografiral, ko so Slovenci odšli.«

Tista leta naš sogovornik imenuje čas dolgčasa: »Slikal sem mladinske delovne brigade in mlade politične povzpetnike, ki so si kariero začrtali takole: zdaj sem v ZSMS, potem bom v ZK in tako naprej. Sam sem bil takrat umetniško prikrajšan, zato sem se začel ukvarjati s tako imenovano umetniško fotografijo oziroma s tem, kako prelisičiti fotoaparat, da ne bo delal fotografij, ki jim je bil namenjen. Tako sem odkril neke formule gibanja in nastale so fotografije telesa v igri, s čimer sem pozneje tudi digitalno nadaljeval pod istimi pogoji, kot sem prej slikal analogno.«

Vsi njegovi ustvarjalni cikli nastajajo v daljših časovnih obdobjih in gredo vzporedno skozi čas. Nikoli ni delal na primer zgolj gledališke fotografije ali samo fotografije demonstracij: »Vedno sem hkrati delal vse, kar me je zanimalo. Nekako sem si znal razporediti čas. Tako sem istočasno začel slikati demonstracije in teater. Do takrat ni bilo v navadi, da bi fotografiranje teatra potekalo od začetka do konca predstave, pod istimi pogoji svetlobe, kot so si zamislili režiserji. To so bili včasih zelo slabi pogoji, občutljivost filma pa takšna, kot je bila. Vse sem delal tako rekoč iz prve, na posebnih vajah, namenjenih za fotografiranje. Pomembno je bilo, da mi je uspelo priboriti si status enega od igralcev na odru. Večinoma sem namreč slikal na odru, in sicer s širokokotnim objektivom. Dogajanje ali tekst ali gibanje ali mimika ali pa vse skupaj me je tako pritegnilo, da nisem zamudil niti enega hipa v predstavi. Zato mi nobene predstave nikoli ni bilo treba slikati še enkrat.«

Solzilec v očeh

Za vsako razstavljeno fotografijo razloži, kako je nastala, kako je denimo nekje spodaj čakal na prav določen skok igralke, ki se je zgodil v eni sami sekundi. Potujočo razstavo posveča velikemu gledališčniku Dušanu Jovanoviću, s katerim je začel svojo gledališko pot. »Teater bi se moral učiti od fotografije. Ona pokaže resnico in razgali zadevo do kosti. Stojkova fotografija ne zapeljuje in ne zamegljuje, ne skriva, ne mistificira, ampak neusmiljeno razkriva,« je o Stojkovih stvaritvah leta 2002 zapisal Jovanović.

Leta 1984 je dobil nagrado Prešernovega sklada, s katero si je kupil kamero. Ker se mu je zdelo škoda, da bi šli monologi naših igralcev v pozabo, jih je začel snemati z video kamero. Najprej je to počel z eno kamero, potem z dvema, še malo pozneje s tremi. Nasploh tehnologijo ves čas posodablja in obnavlja, zadnje čase digitalizira gradiva za nazaj. Pri delu so se mu medtem pridružili sin Simon Stojko Falk in še nekaj snemalcev.

Vsestranski Tone Stojko se lahko pohvali z dolgo vrsto portretov slavnih, med drugim Alfreda Hitchcocka, Johna Lennona in Yoko Ono, s koncertnim posnetkom Tine Turner … Od leta 1996 portretira vse prejemnike Prešernove nagrade in nagrade Prešernovega sklada. Izjemi sta le dva prejemnika, ki se nista želela slikati – prvi je hotel, da ga fotografira njegov sin, prav tako fotograf, drugi pa je bil slikar, ki je menil, da ga je z vsako fotografijo manj, in je naslikal svoj avtoportret.

Te dni s svojimi fotografijami sodeluje še na skupinski razstavi Naša last: Slovenska protestna fotografija 2020–2022. Na Vrhniki pa je do 8. decembra na ogled razstava Maček Muri in muca Maca (1984–…), ki jo je pripravil Muzej novejše in sodobne zgodovine v sodelovanju z Zavodom Ivana Cankarja. Gre za zgodbo slovenskega glasbenega fenomena za manjše in večje otroke, v kateri je ena glavnih akterk Stojkova življenjska sopotnica Neca Falk.

Tone Stojko je bil s svojim fotoaparatom zraven domala v vseh pomembnih trenutkih novejše slovenske zgodovine, med katere sodijo denimo množični protesti leta 1988 pred vojaškim zaporom v Roški ulici v Ljubljani, kjer so bili zaprti Janez Janša, Ivan Borštner in David Tasić. Tisti, ki so bili na kakšnih demonstracijah, so najbrž opazili Stojka, ki je za boljši pregled nad situacijo včasih uporabil ne ravno priročno lestev. »Strah me ni bilo nikoli,« odločno zatrdi, »a seveda ni bilo prijetno, ko me je na enem od tako imenovanih kolesarskih protivladnih protestov policist s treh metrov namerno pošprical s solzivcem …«