Večina pacientov, ki prihaja na obravnavo k psihoterapevtki Tini Bončina, si želi samo, da jih nekdo razume in da nekaj v svojem življenju spremenijo na bolje. Ljudje poiščejo pomoč takrat, ko ne zmorejo več sami, ali tedaj, ko si zaželijo zaživeti drugače. Številne hiter ritem sodobnega življenja izčrpava, čedalje več posameznikov je že doživelo izgorelost, ker v določenem trenutku niso več zmogli. O izgorelosti, ki se med ljudmi vse bolj širi, je napisala knjižno uspešnico, nedavno pa je pri Mladinski knjigi izdala novo z naslovom A to je vse, kar je? V njej se posveča iskanju smisla oziroma želi bralcu pomagati na poti do svoje 'originalne verzije'. Pomembno se ji zdi, da se vsi zavedamo svojega potenciala, da smo v redu in da lahko spet najdemo svoj pravi jaz. »Nismo se namreč rodili delavni, marljivi in natančni. Večinoma smo se rodili neobremenjeni in srečni, da smo tu. In ta verzija me zanima,« sporoča zanimiva sogovornica, sicer po izobrazbi doktorica medicine, psihoterapevtka, predavateljica in avtorica.
Po končanem študiju medicine je delala na Univerzitetnem kliničnem centru in na Psihiatrični kliniki Ljubljana, kjer je pridobila izkušnje s kliničnim pristopom k zdravljenju, potem pa je stopila na samostojno pot. Prav to ji pomaga, da pri svojih pacientih lažje odkrije, kaj potrebujejo. »Moja prednost je v tem, da sem po izobrazbi zdravnica in lahko na človeka pogledam celostno ter ocenim, kdaj je primeren za psihoterapijo in kdaj mora iti najprej, kdaj potrebuje na primer medikamentozno podporo, kdaj stvari sploh niso za psihoterapijo, ampak so za nekaj drugega,« razloži.
Tesnoba med mladimi
V obravnavi ima tudi veliko otrok in mladostnikov, ki bi v javnem zdravstvenem sistemu čakali predolgo, čas pa seveda pri teh težavah ni njihov zaveznik.
V sodobnem času je med mladimi veliko tesnobe, povezane s šolo, tu je še socialna anksioznost, ki jo je dodatno poslabšala epidemija. »Otroci so se po dveh letih vrnili slabo opremljeni za stik s sočlovekom. Res je, da imajo dva svetova – virtualnega in realnega. Dolgo časa smo bili 'online', na računalnikih, kjer je komunikacija povsem drugačna. Večinoma ni pozdrava, ni vprašanja o tem, kako si, kako se počutiš, samo gola dejstva – napiši mi to, pokaži mi tisto ... Tako smo se začeli vesti tudi v vsakdanjem življenju, ne samo otroci, temveč tudi odrasli,« opaža in k temu dodaja, da so številni mladostniki pretirano perfekcionistični, kar je tudi ogledalo vzgoje zelo zahtevnih staršev, ki mislijo, da je samo petica dovolj dobra ocena.
Ta lastnost, pogosta tudi med odraslimi, je med tistimi, ki vodijo v izgorelost, k temu pa svoje dodajo še družbena omrežja, z instagramom na čelu, kjer so postavili nedosegljive lepotne ideale. »Potem se ljudje 'zataknejo' v miselnosti, da nič ni dovolj dobro, da se morajo izboljšati, dati vse od sebe, da ne smejo narediti napake, da si morajo ves čas prizadevati za popolnost. Delodajalci to izkoriščajo in igrajo na to noto … Preobremenjeni ljudje, ki delajo preveč časa, ki ne znajo prosti za pomoč in se ne zmorejo na nikogar zanesti, pa so najresnejši kandidati za izgorelost,« strne Tina Bončina.
Trenutno so razmere take, da si z eno službo ali eno plačo nepremičnine ne moremo kupiti, zato ljudje opravljajo dodatna dela, doma garajo na svojih nepremičninah, skrbijo za svojce, potem je tu pretirana skrb za otroke, saj smo starši prepogosto njihov servis. Poleg tega je treba biti lep, izkušen, veliko potovati, skratka biti super, a tako ne gre v nedogled. Prej ali slej se človek vpraša, kakšen smisel ima vse skupaj.
Zdaj se že nekaj časa pojavlja nov trend upočasnjevanja. Gre za ljudi, ki nočejo živeti takšnega življenja, ne želijo biti sužnji kapitalizma in neoliberalizma ter nočejo biti zadolženi vse življenje, da bodo na koncu rekli, no, imamo novo hišo, zato začnejo živeti drugače, bolj trajnostno in samozadostno, opaža Tina Bončina.
Težnja po popolnosti
V novi knjigi citira besede Alfreda Andarja, da si moramo dovoliti biti nepopolni. Da je življenje predvsem dejanje poguma in ne toliko pridobivanja popolnosti. Zakaj torej nastane težnja po popolnosti, to, da se ženemo čez vse meje, kar človeka popolnoma izčrpa? Kdo nam ustvarja ta pritisk? »V nekaterih primerih so nam ga privzgojili, v drugih smo si sami postavili nemogoče meje ali pa hočemo ravno obratno od tega, kar smo doživeli v otroštvu. Različni vzgibi vodijo do tega, zakaj si nekateri zgradijo gradove v oblakih. Prizadevati si za to, da si dovolimo biti nepopolni, je meni ljub pristop, saj le nepopolno lahko raste in se prilagaja. Tisto, kar je popolno, je končano. Včasih je dobro, da se ne zgodi tako, kot si je človek zamislil. Če sprejmemo ohlapnost in zaupamo, da se znamo prilagoditi dani situaciji, se pogosto rodijo najlepše zgodbe,« sklene sogovornica.
Ljudje se velikokrat zataknejo, ko pomislijo na spremembe, a te so nujne, da človek lahko napreduje, da se sploh kam premakne, da ne ostane v svojem filmu. Pri tem psihoterapevtka pomaga z različnimi metodami. Ena od njih je logosinteza, ki jo je pri nas začela izvajati prva. Gre za združeno znanje z različnih področij, velik del se osredotoča tudi na življenjsko energijo, zato jo nekateri v javnem zdravstvenem sistemu obravnavajo z zadržkom. »Prav zato mi je všeč, ker ne moremo mimo tega, da nismo samo telo in da nismo samo misli, ampak je tu tudi nekaj, čemur bi lahko rekli duša, v logosintezi pa to imenujemo esenca ali energija. Kadar je imamo dovolj in je pretočna, živimo dobro, kadar pa je zataknjena v konstruktih, na primer 'nikoli ne bo boljše', 'jaz sem nesposobna', 'nihče me ne mara', 'ne smem počivati', ti delujejo kot psihični zamrzovalniki, ki jih moramo vzdrževati. S tem pristopom ozavestimo te zamrznjene vsebine in energijo znova spravimo v pretok,« razloži preprosto. Tako lahko doseže tudi travmatske dogodke iz globokega otroštva posameznika, s čimer hitro in učinkovito odpravi s tem povezane težave.
Njena nova knjiga nosi podnaslov Zaživite drugače, naslov A to je vse, kar je? pa ji je tako rekoč padel v naročje, ker je bilo to najpogostejše vprašanje ljudi, ki so prihajali na terapije z občutkom, da večinoma vse delajo prav, pa še vedno niso zadovoljni. Ponavljajo stare vzorce in pričakujejo nov rezultat. In seveda se potem sprašujejo, ali je to vse, kar je. To se ji zdi pomembno vprašanje za današnje čase, saj je prav, da se ljudje ustavijo in opazujejo. Da raziščejo, kaj sploh potrebujejo in kaj bi zares radi. Da začnejo iskati radosti okoli sebe, se posvetijo stvarem, ki jih zadovoljujejo in jih negujejo, in si morda ustvarijo še kakšne nove. »Če bomo leta in leta čakali, da bo boljše, se bojim, da ne bo časa, da bi uživali v tem, kar imamo,« strne Tina Bončina.
