Dr. Roman Jerala je vrhunski znanstvenik na področju sintezne biologije. Najširša slovenska javnost ga bržkone najbolj pozna po zavzetosti v času epidemije, ko so besede, razmišljanja, konkretna želja po izdelavi domačega cepiva zoper covid-19 marsikoga tolažili, da bo vsega nekoč le konec. Epidemija je minila, znanstveniki so se vrnili k temeljnemu delu. Te dni so tako med drugim objavili novico, da je naš sogovornik na svojem področju dobil že drugi evropski, ERC-projekt za uveljavljene raziskovalce, ki ima v znanosti posebno veljavo. Končni rezultat 2,5 milijona evrov težkega projekta utegne med drugim prinesti napredek na področju imunoterapije. Njegova zgodba je tudi sicer zanimiva in med drugim kaže, kakšno je danes življenje znanstvenika takšnega kova in kaj mu ponuja slovenski prostor, ki presenetljivo veliko prispeva – to lahko z gotovostjo rečemo – tudi k napredku svetovne znanosti.
Toda ne sprašujte, kje natanko je njegova ustvarjalnica na Kemijskem inštitutu v Ljubljani, kjer smo se sestali in kjer nastaja največ idej; tudi če bi želeli obnoviti korake, bi jih stežka. Ta raziskovalna ustanova je namreč častitljive starosti, z razmahom znanosti so ji dograjevali hodnike in dopolnjevali opremo, tako da je danes pravi znanstveni labirint. Na enem takšnih hodnikov, polnem laboratorijev in belih halj, je povsem na koncu pisarna; da smo v pravi, smo sklepali po ustvarjalnem neredu, tako značilnem za iskreno znanstveno dušo.
Na nasprotnem koncu
Pogovor smo začeli na nasprotnem koncu – ne pri aktualnem projektu, pač pa pri tem, kako je kot znanstvenik doživljal epidemijo in boj zoper covid. »Takrat sem absolutno nastopil z nekim upanjem,« se je spominjal, »ne nazadnje je bilo z znanstvenega stališča zanimivo spoznavati delovanje virusa, iskati zdravila, cepiva. Zdelo se mi je, da je to velika priložnost, da se znanost izkaže in prispeva po svojih močeh.«
»Glede cepiva sem bil privrženec tega, da je dobro preizkusiti več različnih pristopov vzporedno, da ne bi izgubljali časa in nato preverjali, kateri najbolje delujejo. Saj veste: če gre za tako pomembno zadevo, kot je pandemija, je smiselno preizkusiti sto, dvesto različnih pristopov, tudi če je zelo majhna verjetnost, da delujejo. Izkazalo se je, da so bile že začetne zasnove cepiva uspešne, vendar je potem trajalo nekaj časa, preden so jih ustrezno testirali in množično izdelovali.«
Pripravili so izvirnega »domačega« kandidata in ga uspešno preverili v predkliničnem testiranju, ampak medtem so se že drugi izkazali kot uspešni in tako ni bilo potrebe – in tudi ne sredstev –, da bi nadaljevali klinično testiranje.
Naj glede tega še pojasnimo, da se njegovo področje v precejšnji meri dotika proteinov. To so velike molekule, ki jih pogosto imenujejo gradniki življenja. So ključni za delovanje skoraj vseh procesov v telesu. Da je bila proteinska smer, ki so jo takrat ubrali, prava, med drugim kaže dejstvo, da so ameriški kolegi prav tako pripravili cepivo na osnovi dizajna proteinov, ki je bilo v Južni Koreji registrirano. Jerala meni, da bi katero od proteinskih cepiv morda omogočilo bolj dolgotrajno zaščito kot obstoječa cepiva ali okužba z virusom, ki traja le kakšnega pol leta.
Obliž namesto injekcije
Ko smo sestavljali zgodbo, kaj se je takrat dogajalo, nas je sogovornik presenetil s posebej zanimivim izumom. »Veste, pri tedanjih raziskavah smo se usmerili v več različnih smeri,« je začel. »Takrat nismo razvijali samo cepiva, pač pa smo se med drugim ukvarjali s tem, kako bi lahko cepivo dostavili v telo. Večino cepiv danes doziramo prek injekcije, s čimer imajo nekateri ljudje težave. Mi smo razvili način, da ga v telo vnesemo prek obližev.« Pokaže nam primerek: res je kot obliž, le da je povsem prosojen. »Enostavno ga pritisnemo na notranjo stran lica in cepivo se počasi sprosti. Zgoraj je tanka plast celuloze, spodaj polimer s cepivom, ki se počasi stopi v ustih. Pritrdiš ga na notranjo stran lica in v pol ure se počasi stopi. Ugotovili smo, da poleg neinvazivnega vnosa omogoči tudi boljšo zaščito pred vnosom virusa skozi dihala.« Iznajdbo so patentirali in članek nedavno objavili v ugledni znanstveni reviji, neko podjetje je že pokazalo zanimanje za konkretno uporabo.
Da je dr. Jerala v ekipi, ki je to dognala, ne preseneča. Njegovo področje je sintezna biologija, ki bi jo lahko bolj strnjeno opisali kot področje znanosti, ki združuje biologijo, kemijo, računalniško načrtovanje in gradnjo novih bioloških sistemov. Cilj je ustvariti umetne biološke komponente, kot so celice in proteini, ki lahko opravljajo nove naloge ali izboljšajo naravne procese.
Kot nam je povedal, sta ga že kot mladeniča zanimali kemija in biologija, sintezna biologija pa je sestavni del ved o življenju. Tako se je interes imenitno ujel z vedo, ki je s časom postajala vse pomembnejša. Za delo je prejel mnoga priznanja, vključno z veliko Preglovo nagrado, ki jo podeljujejo na Kemijskem inštitutu. Eden njegovih najizvirnejših dosežkov doslej je tako imenovani proteinski origami, s katerim lahko pripravijo nove v naravi neznane proteine, ki se zvijejo v različne geometrijske oblike.
Običajno znanstvenike oziroma strokovnjake, kot je on, zvabijo na tuje zaslužki, obljuba boljših laboratorijskih pogojev in še česa. Kaj je njega prepričalo, da ostane doma? »Družina, prijatelji, ne nazadnje pa imamo Slovenci radi Slovenijo,« je odvrnil brez posebnega razmišljanja. Po doktoratu se je izpopolnjeval v Združenih državah Amerike, ki se jih spominja kot skorajda znanstveni raj s številnimi možnostmi, predavanji in bogatim intelektualnim življenjem. Kljub temu se lahko po njegovih besedah Slovenija na marsikaterih znanstvenih področjih kosa z najboljšimi. Glede opreme in sredstev so manj konkurenčni, zanašati pa se morajo predvsem na odlične slovenske študente, ker iz tujine težko dobijo najboljše. Toda če so ideje prebojne in jih znajo dokazati, se lahko kosajo z najboljšimi.
Življenje znanstvenika
Življenje vrhunskega znanstvenika še zdaleč ni lahkotno. S sogovornikom smo se, kot primer, lep čas lovili za termin, med drugim zaradi številnih mednarodnih obveznosti. Dan po pogovoru je znova letel na tuje. Biti znanstvenik ni poklic, v katerem delaš od sedmih do štirih, kot se je sam izrazil, pač pa do večera; običajno si zvečer še prebere kakšen znanstveni članek ali zapiše idejo. Spremljati dognanja po svetu, usmerjati in sodelovati pri raziskavah, eksperimentirati, objavljati izsledke ... Znanost je zanj način življenja. Omeni, da pomemben del raziskav na področju ved o življenju predstavlja eksperimentalno delo, brez sodelovanja, dela in motivacije številnih sodelavcev pa njegova skupina ne bi dosegla takšnih uspehov.
Nas je opisovanje takšnega življenja – upamo, da nam sogovornik ne zameri – malce spomnilo na vztrajnost in iznajdljivost, ki so jo mnogi v mladosti spoznavali prek animiranih zgodb o profesorju Baltazarju. Ta čudovit pozitivni lik je bil pronicljiv in iznajdljiv, na razpolago je imel vse mogoče čudesne stroje, porojevale so se mu neskončne ideje, s katerimi je reševal probleme barvitega sveta. Tudi siva brada sogovornika nas je spomnila nanj, tako kot energija, pozitivnost, iskrenost, ki jo zaslutimo ob pripovedovanju.
Kot rečeno, dr. Jerala je nedavno pridobil že drugi projekt Evropskega raziskovalnega sveta za uveljavljene raziskovalce. Ta nosi naslov PROFI – Uravnavanje delovanja proteinov prek vstavkov za odziv na biološke, kemične in fizikalne signale. Načrtuje pripravo novih načinov uravnavanja delovanja proteinov, s katerim jih bodo naredili odzivne na prisotnost drugih proteinov, zapis ribonukleinskih kislin pa tudi na mehansko silo.
Na koncu smo sogovornika vprašali še, kaj bo zanj najbolj zadovoljiv zaključek projekta. Odgovor je bil pomenljiv: »Cilje sem sicer zastavil zelo ambiciozno, vendar bom najbolj zadovoljen, če bomo dosegli prebojna odkritja, na katera ta trenutek še niti nisem pomislil. Zelo bom zadovoljen, če bomo katere od dosežkov pripeljali do uporabe, predvsem glede zdravljenja.«
