Za nekatere ljudi bi zlahka rekli, da živijo tako, kot bi imeli več življenj, in to zagotovo velja za Marijo Metlika. Srečanje z njo je pravo doživetje, in čeprav deluje nadvse skromno v svojem pripovedovanju, se v njenih očeh zaiskri, ko začne pripovedovati o – učenju. Že na začetku izvemo, da je bila leta 2011 dobitnica posebnega priznanja Andragoškega centra Slovenije, ki ga dobijo posamezniki, skupine in organizacije, ki s svojo predanostjo vseživljenjskemu učenju navdihujejo skupnost.

Čeprav je bila že kot dekletce radovedna, so bili to časi, ko ni bilo pogojev in denarja za študij, ki si ga je želela, in tako si je svojo veliko željo uresničila šele po upokojitvi, ko se je vpisala na redni študij umetnostne zgodovine na filozofski fakulteti.

»Preprosto sem se vpisala, saj ima vsak v Sloveniji možnost, da enkrat v življenju redno študira,« se zasmeji, odvrne pogled od knjige, ki jo je brala do našega prihoda, in pove, da je bil to zagotovo najlepši čas njenega življenja. »Študirala sem v družbi mladih kolegov, študentk in študentov, in to so res krasni ljudje. Še danes, ko se kje srečamo, se razveselimo drug drugega. Res so bile same lepe izkušnje,« začne pripovedovati in nadaljuje z anekdoto, kako je kot redna študentka prišla na avtobusno postajo po mesečno vozovnico. »Pa so me vprašali, ali želim študentsko ali upokojensko. Seveda sem rekla, da študentsko. No, potem se je zgodilo, da me je voznik na avtobusu vprašal, ali še vedno študiram, ko pa sem toliko stara, pa sem se samo zasmejala.«

Vedno je »firbčna«

Tudi študentske bone je dobila in včasih so šli s sošolci kam na pico, ena najlepših izkušenj zanjo pa je bila, ko je šla na izmenjavo​ Erasmus v Firence za deset mesecev. Že prej se je učila italijansko, potem je jezik utrjevala še v Rimu, kamor je hodila na tečaj, saj je bil študij samo v italijanščini.

»Italijani imajo res dobre povezave z javnim prometom, tako da sem si ogledala vso Toskano. Na jug Italije sem štopala, pa je bilo prav tako v redu,« pripoveduje Marija Metlika, ki bo kmalu dopolnila 76 let, a o svojih letih nič kaj rada ne govori, saj se prav zavoljo vseživljenjskega učenja počuti vsaj pol mlajša. »Zanimali so me Etruščani in srečala sem Italijana, ki mi je dejal, da južno od Siene živijo ljudje, ki so jim zelo podobni. Seveda sem bila firbčna in sem si jih šla takoj ogledat. Na to temo sem imela tudi izpit in bila sem strašno vesela, ko sem ga opravila, saj ni bilo prav enostavno,« se spominja časa, ki ga je preživljala na študentski izmenjavi, kjer je poleg vsega, kar je povezano z umetnostno zgodovino, uživala tudi v hoji, saj je to njen način življenja.

Ko je diplomirala na filozofski fakulteti, se njeno učenje še zdaleč ni končalo. Kje pa! »To je uspeh, človek postane malo bolj samozavesten, še vedno pa to ni dovolj,« skromno pristavi. Sogovorniki na Andragoškem centru Slovenije, kjer se srečamo, so jo morali kar malo spodbuditi, da je povedala, kako je leta 2011 dobila tudi posebno priznanje ACS, ki ga vsako leto podelijo posebnim ljudem, ki so vključeni v vseživljenjsko učenje. Marija Metlika tako pozdravlja tudi projekt ozaveščanja za vseživljenjsko učenje in kampanjo Lahko.si, ki ju vodi Andragoški center Slovenije, sofinancirata pa ju Republika Slovenija in Evropska unija iz Evropskega socialnega sklada plus (ESS+).

»Človek mora biti ves čas radoveden,« je prepričana naša sogovornica, tudi leta za to ne smejo biti nobena omejitev. Trenutno hodi kar na dvanajst delavnic; nekatere potekajo v okviru Javnega zavoda Cene Štupar – Centra za izobraževanje Ljubljana. Udeležuje se delavnic spoznavanja divje hrane za samooskrbo, saj ve, kako pomembno je, da se povezujemo lokalno, ker je to edino, kar nas po rešilo pred korporacijami. Naučila se je že vrsto jezikov, od ruščine, s katero si krepi cirilico in malo »matra« možgane, da jih slučajno ne doseže kakšna demenca, pa do španščine, hodi na telovadbo, kot je čigong, uči se Feldenkraisove metode, zanimajo jo predavanja o prehrani in še in še bi lahko naštevali.

V avstralski divjini

»Čas mine, kot bi mignil. Edini moj problem je pomanjkanje časa,« se zasmeji in pristavi, da je njen dan poln. Televizije nima, saj jo moti neprestano poudarjanje slabih novic. Veliko raje ima knjige, ki so njene zveste spremljevalke in si jih naroči v potujoči knjižnici. Tudi gibanje je zanjo izredno pomembno. Veliko hodi v hribe, kot prostovoljka pa spremlja v hribe slepe in slabovidne. »Lani smo šli na Triglav, letos smo morali pohod zaradi neurja odpovedati. Bili smo tudi na ledeniku med Italijo in Švico, slepi so z zimsko opremo in derezami brez težav prišli do vrha,« odstira svoje veselje do prostovoljstva, ki človeku izjemno veliko da, zato priporoča vsem, da se vanj vključijo.

Med zgodbami njenega življenja so tudi trije meseci, ki jih je preživela v avstralski divjini. Enostavno jo je zanimalo, kako je tam. Pisala je znanemu lovcu na krokodile in ga vprašala, ali bi bila lahko pri njem dva meseca kot prostovoljka. In je pristal.

»Delala sem z živalmi in šlo mi je tako dobro, da so mislili, da tudi sicer delam v kakšnem živalskem vrtu. Najbolj srčkane so bile koale, ki sem jih pestovala, neverjeten občutek je, ko se stiskajo k tebi kot dojenčki in nočejo stran. Budne so le štiri ure, preostali čas pa spijo. Tudi kačo boa sem najprej nahranila, potem pa si jo dala okrog vratu in jo držala. Pa še druge živali sem hranila, čistila kletke in tako naprej,« se kar malo razneži in poveže razumevanje živalskega sveta s človeškim, ko se spomni prizora dveh velikih želv. Ko je ena plezala na drugo, je padla in se ni mogla obrniti. Poklicala je štiri moške, da so ji pomagali, in ko je enega vprašala, ali se parita, ji je odgovoril: 'Ne, to sta poredna fanta.' Takrat sem začela drugače razumevati te stvari in jemljem vse za normalno. Veste, tega je v živalskem svetu kar dosti,« se za trenutek zamisli in če nas ne bi čas priganjal, bi zagotovo slišali še veliko prigod naše sila zanimive sogovornice, ki v vseživljenjskem učenju najde veselje, zadovoljstvo in srečo.

A velja omeniti še to, da Marija Metlika hodi tudi na geografske delavnice. »To je pa res super. Naš profesor je star 91 let in je vrhunski na vseh področjih. To je Jurij Kunaver, sin Pavleta Kunaverja, ki prekrasno predava in nas spodbuja, da nas vse zanima. Na splošno ima tako visoke človeške kvalitete, da bi ga postavila za vzor vsem Slovencem. Če bi bili vsi takšni, ne bi bilo nobenih problemov,« se nasmeji in mimogrede pove, da jo zanima tudi gledališče in film in da je bila kar trinajstkrat na poti do Santiaga de Compostela, prehodila je Kilimandžaro in obredla še številne druge gore.

Ko jo vprašamo, ali ima kakšen nasvet za ljudi, ki se jim zdi, da so prestari za študij, pa ne vedo, kaj bi s svojim časom, odgovori na kratko: »Če nisi star sto let, potem nisi star. To je treba odmisliti. Ko mi je zdravnica ponujala zdravila in mi dejala, da naj jim jemljem za vsak slučaj, da me ne bo kap, sem ji rekla, saj jaz nisem stara. Preprosto jih nisem jemala, saj si pri zdravju pomagam z gibanjem in pravilno prehrano. Tudi zato hodim na razne delavnice in se učim, kako si sama lahko pomagam. Največ pa je dobra volja. Če si kdo želi nekaj, česar si ni mogel omogočiti v mladosti, naj si to uresniči, saj je življenje kratko in samo eno. Zato ga je treba izkoristiti.«