Starejše generacije se Helene Koder gotovo spomnijo z malih zaslonov. Vse svoje poklicno življenje je namreč preživela na Televiziji Slovenija, bila napovedovalka, novinarka in voditeljica oddaj, nato skoraj dvajset let tudi scenaristka in režiserka dokumentarnih filmov. Za življenjsko delo na tem področju je pred dvema letoma prejela Štigličevo nagrado, ki jo podeljuje Društvo slovenskih režiserjev in režiserk, letos pa še Rožančevo nagrado za najboljšo esejistično zbirko minulega leta, Krošnja z neznanimi sadeži. Knjižni prvenec je izšel pri njenih častitljivih 87 letih.

»Nikoli prej si nisem tako divje želela pisati, kar sem potrebovala za svoje delo, mi je povsem zadostovalo. Zdaj, ko bolj samotno živim, pa mi pisanje zelo ustreza. Na malo drugačen način živiš, ko pišeš,« pojasnjuje. Tako se ji rojevajo bogate misli o doživljanju umetnosti, ki lahko izhajajo le iz razmišljujočega človeka. »Šola bi morala razvijati občutljivost za umetnost. Fino je, da otroci poskakujejo in prepevajo, a bi jim morali zavrteti tudi dobro glasbo in se o njej pogovarjati, jih naučiti, da jo poskušajo doživeti s celim telesom. S tem postaja človek manj sebičen,« odgovarja. V nekem pogovoru je izjavila, da ni želela pisati o sebi, ampak iz sebe. Te besede jo še najbolj nazorno opišejo. Gospo, ki umirjeno hodi skozi življenje, vpija vase okolje, njegove ljudi in usode ter jih prek slik in besed podaja drugim, medtem ko sama ostaja »za kamero«.

Kako to, da ste se lotili pisanja esejev in niste posegli po kakem drugem žanru?

»To je malce podoben pristop razmišljanja kot pri dokumentarnem filmu. Imaš neko idejo in začneš razmišljati, kako bi to idejo razvil. Gre za zelo oseben odnos v vsem, v izboru teme, načinu, kako jo gradiš, v tem, koga boš izbral za sogovornika, zato je malo podobno esejističnemu pisanju. Za detektivke najbrž nimam talenta, a jih zelo cenim in jih imam rada kot uporabnica. Esejistika pa me je vedno zanimala, način pisanja, ki ga imata na primer Sebald in Borges, je res zelo bogat in bralca kar vabi, da sam razmišlja, kar je tudi namen esejistike.«

Vam je bliže stvarnost kot fikcija?

»Kot uporabnici umetnosti ne, izmišljije imam rada do konca. Ampak kaže, da imam za stvarnost bolj dar. Nikoli si nisem želela napisati romana.«

Kaj je nit vaših esejev?

»Pišem predvsem o tem, kako umetnost doživljam, zakaj se mi zdijo neke stvari dobre. Vse, kar počnemo v življenju, doživljamo, tudi umetnost moraš doživljati, če hočeš, da ti kaj da. Upam, da se iz tega pisanja razbere, da je umetnost pomembna v življenju, da je nekaj zelo dragocenega in dosegljivega. S tem ne mislim na drage predstave in koncerte, ampak na filme in poezijo. Prav tako imamo krasno mrežo knjižnic in vse to si lahko vsak privošči. Nismo narejeni samo za to, da poskrbimo za svoje telo in se hranimo, čeprav v končni konsekvenci delamo za preživetje. Umetnost je tisto, kar nas dela človeške. Bojim se, da o umetnosti več govorimo, kot jo uživamo. Da je ta diskurz o umetnosti prevladujoč, v bistvu pa je samo informacija. Če gledamo na telefonu filme, to ni pravo uživanje v umetnosti, je le informacija o umetnosti.«

Kako ste vi živeli to umetnost? Že v dokumentarnih filmih ste se veliko dotikali pesnikov in drugih umetnikov.

»Mene je pritegnila ta skrivnost intuicije. Če pojasnim, moški srednjih let sedi in piše pesem. Rekla bi, da je to malo bizarno, kajne? Toda v njem je ta nuja, da napiše pesem. Kot je rekel Rilke, ko je napisal knjižico Pisma mlademu pesniku: 'Če misliš, da moraš napisati pesem, da ti drugače ne bo dobro, potem napiši pesem in si pesnik.' Nekaj je v človeku, da je naslikal tiste slike na zid v Altamiri, neka želja po presežnem. Ne mislim, da so moji eseji umetnost, toda občutek, ko pišem in se mi zdi, da je napisano dobro, je najbrž podoben tistemu, ki ga ima velik umetnik, ko nekaj ustvari. Te eseje sem pisala brez zle misli, brez vsake špekulacije, ker se nisem odločila, da bom pisateljica. To je vse velik luksuz, ki ga sedaj doživljam. Zdaj, ko je knjiga zunaj, vidim, da se mi je zgodila res sreča, in sem hvaležna za to.«

V enem od intervjujev ste dejali, da ste želeli pisati iz sebe, ne o sebi. Se vam zdi, da je danes vse preveč avtobiografij, da se že vsak počuti tako edinstvenega, da piše o sebi?

»Za malce drugačen motiv gre. Saj so lahko tudi te knjige zelo dobre, a računajo na neko zanimanje publike, tisti, ki jih sami pišejo, pa morda na tak način obračunavajo s svojim življenjem. To je vse krasno, če je dobro napisano. Če sem se česa bala pri moji knjigi, je bilo to, da bodo ljudje prebrali tri strani in rekli, bom že nekoč prebral ali pa nikoli. Skratka, da bi bila knjiga dolgočasna. Nikoli ne bi neposredno pisala o svojem življenju, zato pa pišem iz sebe in to mislim na način, kako razmišljam. Kolikor pa pišem o sebi, o kakih dogodkih v svojem življenju, pišem v funkciji tiste misli, ki jo takrat razvijam. Veste, neka stvar se te v nekem trenutku življenja drugače dotakne kot v drugem. Jaz pa imam rada občutek, da pripadam človeštvu, da nisem sama na svetu s svojimi mislimi, ki jih širim. Nikoli nisem pisala o nečem, kar ne bi bilo v okviru mojih norm.«

Je bilo to kdaj težko, mislim predvsem pri delu na televiziji, ki je le drugačno od pisanja?

»Seveda, povsem drugačno je. Prav srečna sem bila, ko mi je kipar Mirsad Begić rekel, da je gledal televizijo, videl nekaj kadrov in vedel, da je to moje delo. Podpis daš rad pod vsako stvar in pri teh esejih je enako. Mislim, da jih tudi ChatGPT ne bi mogel napisati.«

Kaj vam je omogočal dokumentarni film?

»Razvijaš svojo tolerantnost za načine življenja ljudi, morda tudi empatijo. Ker se nenehno trudiš razumeti ljudi, ko direktno stopajo v tvoje življenje, a jih nikoli ne moreš povsem razumeti. Se pa razvija v tebi občutek zanje. Ljudje so mi pripovedovali neverjetne stvari, tudi osebne. Nekaj je v tem, da ljudje neznancu včasih lažje zaupajo kot tistemu, s katerim živijo.«

So se vas kakšne zgodbe še posebej dotaknile?

»Dober film je bil Kolizej. Če pomislim, da zdaj tam stoji palača Schellenburg, se mi zdi to posmeh življenju. Tam so namreč ljudje zelo težko živeli, nato so ga podrli, ljudje so celo umrli notri.«

Dobili ste nagrado slovenskih režiserjev in režiserk za življenjsko delo. Očitno je bilo vaše delo režiserke opazno in dobro.

»Mislim, da je bilo kar dobro, da sem si zastavila toliko, kolikor zmorem. Sploh pa smo delali v tako skromnih okvirih, da kakega velikega znanja ne bi mogla pokazati, ker ni bilo nikoli denarja za nič. Toda nekoč sem dosegla, da smo dobili balon, tudi z doma narejenim letalom sem se peljala. Naredil ga je gospod iz Pekla pri Trebnjem, bil je ljubiteljski pilot in delal tudi posebne vzmeti za kosilnice, zato so mu rekli Feder. Z urednikom sva ga obiskala in potem je rekel, da naju pelje z letalom. Ker je bilo prostora le za enega, sem bila ta 'eden' seveda jaz. Krasno je bilo, razen tega, da sem mislila, da mi bo glavo odtrgalo, ker je tako močno pihalo, saj je bila kabina odprta. Dva, tri kroge nad Peklom sva naredila in tak je tudi naslov filma.«

Včasih se zdi, da je bilo na tem svetu že vse povedano. Kaj nam še ostane?

»Vse še imamo povedati. To omenjam tudi v knjigi. Emil Filipčič je v nekem romanu napisal, da ko se zjutraj zbudiš, se zbudiš točno tako, kot se je zbudil Adam. Vse je še treba narediti. Res je ogromno balasta in informacij, toda vse, kar je balasta na tem svetu, izhaja iz pohlepa po denarju, dobičku, profitu ter iz želje po oblasti in manipulaciji. Saj umetna inteligenca je krasna za medicino in znanost, ampak z njo morajo ravnati pošteni ljudje.«