Če bi bil svet pravičen, bi se z režiserjem Janom Cvitkovičem na kavi srečali v tolminski Taverni oziroma poznejšem Hamurabiju, kultnem tolminskem baru prejšnjega stoletja. Ko si se spustil po nekaj stopnicah in skozi ozek hodnik stopil na prizorišče, si prišel v leglo tolminskega črnega humorja, v zatočišče pred tolminskim zimskim mrazom in v bunker pred usodo. V njem je Cvitkovič še v času, ko se je zdelo, da bi lahko bil fizik (pozneje jo je leto dni celo študiral), opravil svojo prvo fakulteto. Taverna je bila njegov pekel in vzgojno-izobraževalni zavod v enem, v njej se je učil prvih osnov igre, čeravno gostilniške. Opredelila ga je do te meje, da je iz nje pozneje, ko se je izkazalo, da ne bo fizik, temveč filmski umetnik, vzniknil njegov režijski prvenec Kruh in mleko.
Ker je od bara ostal samo še znameniti napis 'Če je Tmin raj, je Taverna jabka', smo v petkovem večeru obsedeli sredi Tolmina. Z mednarodno uveljavljenim režiserjem, čigar filmi so bili predvajani na več kot 200 festivalih po vsem svetu, prejeli 60 nagrad in se potegovali tudi za oskarja, smo se pogovarjali o svežih filmskih kadrih, ki so ga po nekaj letih medijskega umika znova zbezali iz kraškega gnezda. Zadnje mesece se mu dogaja nekaj, česar ni pričakoval. Njegov dokumentarec Gram srca, ki ga je posnel med odvisniki od mamil, polni sedeže ter celo stopnišča napol garažnih dvoranic, kulturnih domov in kinogledališč. Vstopnice zanj večinoma poidejo še pred uradno javno objavo, reklama gre od ust do ust, prošenj za najrazličnejša gostovanja je iz dneva v dan več. A o tem več pozneje.
Ne fizik ne arheolog – filmar naj bo!
Cvitkovič je v svetu filma pristal po naključju. Brez prebite pare, s pokvarjenim avtomobilom in brez vsakršnega predznanja je na natečaj poslal svoj prvi scenarij v življenju. In zmagal. Popravil je avto, diplomiral iz arheologije, našel svojo svetlo luč in dokončno skrenil s poklicne poti. Čeravno – če ga vprašate kaj o arheologiji, se zna zgoditi, da boste z njim obsedeli dalj časa, kot traja povprečen film. Zadnji dve desetletji je Tolminsko zamenjal za Kras, zna rokovati z motorno žago, krampom in lopato, še bolje s šahovskimi figurami na šahovnici. Je človek, ki najraje ne dela nič, ki niti v kino ne hodi prav rad ter je najboljša različica sebe takrat, ko snema in ustvarja. »Ni rečeno, da je to res, a takrat sam sebe tako vidim,« se posmeje. Zdi se mu, da takrat odvrže ego, postane bolj čuječ, toleranten in potrpežljiv. V vmesnih obdobjih, ko ne snema, je budalo. Tako se opiše. Vmes, ko ne dela nič, vseeno piše kratke zgodbe, resnične prigode iz svojega življenja in z njimi zabava svoje sledilce na družbenem omrežju. Na trenutke se zdijo preveč surrealistične, da bi bile resnične, a avtor pri vsem svojem imetju zagotavlja, da je vse res. Če bo po sreči, jih bomo kmalu lahko brali v knjigi.
Med našim pogovorom (srečali smo se tik pred premiero filma v Tolminu) so do njega stopali stari znanci s čestitkami. Presunil jih je Gram srca, Cvitkovičev zadnji dokumentarni film, v katerem odvisniki razgrinjajo lastno doživljanje škodljivih posledic uporabe drog: izgubo doma, razbite in uničene družine, odvzeme otrok, prostitucijo, okužbe s HIV, fizično nasilje, alkoholizem ... »Tega nisem pričakoval, vse skupaj me je presenetilo, nisem še doživel, da bi ljudje film gledali stoje, s stopnic in s projekcije odhajali s tako močnimi čustvenimi odzivi. Ne znam si drugače razlagati, kot da je ta film manjkal,« pripoveduje.
Prvi spomin na otroštvo
V svet (in srce) odvisnikov je vstopil s preprostim vprašanjem o njihovem prvem spominu iz otroštva. »Izkazalo se je, da je to čudežna beseda in ključ do njihove naklonjenosti. Po tem je bilo vse lažje. Ne da bi jih spraševal naprej, so se odprli, kot bi na to vprašanje čakali že od nekdaj. In verjetno jih tega dotlej res še nihče ni iskreno vprašal,« pripoveduje režiser. Prizna, da se je režije tovrstnega dokumentarca sprva branil. Poznal je ljudi, ki so živeli takšno življenje, in zdelo se mu je, da se je tega nagledal že preveč. Režijo je sprejel pod pogojem, da lahko v svetu odvisnosti išče lepoto – če ta tu sploh obstaja. Prizna, videl je veliko grobih stvari in prizore, ki ne spadajo v film, a videl je tudi veliko upanja in lepega. Nastal je dokumentarec, daleč od klasičnega slikanja pekla, in odvisnike predstavil kot ljudi, ne da bi jih obenem sodil. Danes ugotavlja, da je večini skupno pomanjkanje topline in varnosti v otroštvu. »Ostala je luknja, ki jo skušajo zapolniti, a je ne morejo. Z nobenim gramom,« odkima. Na vprašanje gledalke na eni od projekcij, ki jo je zanimalo, kaj lahko naredimo, da bi preprečili takšne zgodbe, je bil iskren: »Če imate otroke, jih imejte radi. In to tako, da oni to začutijo.« Prizna, da je film tudi njegova mala intimna zmaga, saj je med nastajanjem do teh ljudi ustvaril odnos in spremenil pogled nanje.
Nikoli ni razmišljal, zakaj, a njegovi filmi in dokumentarci se večinoma dotikajo zgodb in ljudi z obrobja. Zaznamujejo jih alkohol, odvisnosti, razpadajoči sistemi in razpadajoče družine ... »O tem se doslej nisem spraševal, mogoče zato, ker ta svet najbolje poznam. Te zgodbe me enostavno pokličejo,« se zamisli. Pripoveduje zgodbo iz časa, ko je na prelomu tisočletja doma polnil kinematografe z režijskim prvencem Kruh in mleko. Takrat so se nekateri slovenski izseljenci v Avstraliji uprli in tamkajšnjemu ministrstvu za kulturo poslali pismo, naj prepove predvajanje filma, ker Slovenijo prikazuje v preveč slabi luči. »V njihovi idealizirani predstavi je bila Slovenija cvetoča dežela brez socialnega dna,« se spominja zapleta, ki se je vendarle končal s predvajanjem filma tudi v Avstraliji. Filma, ki je v slovenski realnosti še kako resničen.
Prihaja Hotel Alkohol
Lansko jesen je večinoma v Idriji in Ajdovščini snemal tudi kadre novega celovečernega filma Hotel Alkohol. Čeprav je od vsepovsod dobival signale, da se v psihiatrično bolnišnico s kamero ne pride, so ga v idrijski odprto in brez težav sprejeli. Za to je vodstvu in osebju bolnišnice ter pacientom toplo hvaležen. Scenarij za film je dolgo čakal na denar Slovenskega filmskega sklada in se vmes tudi pošteno obrusil. Ne glede na vse vmesne poraze je Cvitkovič danes hvaležen zanje. »Zaradi vsega tega sem v ta film vstopil, ko sem bil zanj dovolj zrel. Upam si celo reči, da smo na koncu film naredili bolje, kot je obetal scenarij.«
Delček ga razkrije: gre za zelo preprosto in na videz šablonsko zgodbo o človeku, ki se odloči za zdravljenje zasvojenosti od alkohola, v bolnišnici sreča narkomanko in psihiatričnega bolnika, postanejo ekipa in odidejo v svet ... Cilj je morje, končajo povsem drugje. Kje? Po to informacijo bo treba v kinodvorano, ko bo čas. Tudi v tem filmu bodo glavni liki v prvi vrsti ljudje, šele potem odvisniki in bolniki.
Pravi, da se vsakega filma loti znova, kot bi tega še nikoli v življenju ne počel. Pri snemanju zadnjega filma Hotel Alkohol je šel še dlje in se je pred snemanjem zavestno odločil, da ga zanima samo trenutni snemalni dan, ne kaj in kje bo jutri. Precej naporno za logistiko in sodelavce, priznava, a ker je na snemanje vsako jutro prišel s povsem prazno glavo, brez vnaprejšnjih idej, pričakovanj in obremenjenosti, se mu je prostor odpiral drugače, rojevale so se nove scene, novi prizori ... »Zaradi tega sem marsikaj iz scenarija posnel drugače in prepričan sem, da smo s tem film nadgradili,« z nasmehom nakaže nekaj zmagoslavja.
Film na platna prihaja čez kakšno leto. Vsaj dotlej bo najuspešnejši Cvitkovičev film ostal Odgrobadogroba – ta je blestel na filmskih festivalih od Ljubljane, San Sebastiana do Los Angelesa, bil predvajan na veliko svetovnih televizijah in za katerega bi zato lahko rekli, da je bil eden najbolj gledanih slovenskih filmov sploh.
