Vlada se je nedavno odločila, da bo RTV-prispevek z januarjem dvignila na 14,02 evra, torej 1,27 evra več, kot znaša zdaj. Za nekatere preveč, za druge premalo ... Vsekakor priložnost, da se usedemo z Igorjem Kaduncem, ki je bil od leta 1996 do 2001 pomočnik generalnega direktorja tega javnega zavoda, leta 2017 pa je bil nato brez podpore katere koli stranke izvoljen za generalnega direktorja. Čeprav je v pokoju, ima unikaten pogled na RTV, medijsko sceno in družbo kot celoto; je aktualen in zanimiv sogovornik, ki ostaja aktiven državljan – spremlja dogajanje, zahteva pojasnila ter prek spleta in družbenih omrežij komentira aktualne teme.
Pravzaprav se je zamisel za pogovor z njim porodila že pred meseci, ko smo pisali o dogajanju na RTV. Takrat se je odzval in povedal, da bi nam lahko pomagal osvetliti problematiko. Dogovorili smo se, da se slišimo, ko bo tema spet aktualna – in zdaj je bržkone pravi čas. Vendar nas ni zanimal zgolj njegov pogled na nacionalko, pač pa tudi on sam kot zanimiv človek; le redki vedo, da je še kot mladenič zgradil jadrnico, da je bilo njegovo področje dolgo makroekonomija, da je ustanovil prvo novo banko delniško družbo pri nas, dal pobudo in sodeloval pri dokumentarnem filmu Do vrha in nazaj, ki da zgovorno sliko dogajanja v času tajkunizacje, ter tako naprej. Daje vtis, da je renesančni človek, ki ga zanima tako prihodnost novinarstva pri nas – kar ga resno skrbi – kot vprašanje gojenja peteršilja, o čemer je tudi tekla beseda.
Deset zahtevnih let
Najprej RTV. Tam je Kadunc na takšnem ali drugačnem vodstvenem položaju preživel kakšnih deset zahtevnih let. Enega ključnih problemov te institucije danes vidi v tem, da bi se moral začeti dialog z ustreznimi ljudmi, kot se je izrazil. Skozi njega, v katerem vidi tako RTV-jevce kot strokovno javnost in ministrstvo, »bi morali ugotoviti, ali je tak obseg programa, kakršen je zdaj, primeren ali ne oziroma kje ga okrepiti, kje bi se morda dalo kaj spremeniti«. Ocenjuje namreč, da je nastopila faza, ko bo treba skozi dialog ugotoviti, koliko denarja bo potrebnega in ali so kadrovski resursi primerni, preveliki ali premajhni. »Na taki podlagi bi morali potem postaviti načrt, denimo srednjeročnega, ki bi bil osnova za nadaljnji razvoj,« je prepričan.
Ko je vodil to institucijo, je iz prve roke spoznal, kako različni so lahko interesi ... in včasih neracionalni. Med drugim je omenil naslednji primer: »Srednjevalovni radijski oddajniki stanejo kakšnih 100.000 evrov na leto, pa noben bog ne posluša več srednjega vala. V mojem času smo v Domžalah tak oddajnik ugasnili kljub nasprotovanju. Rekel sem jim, naj ga ugasnejo, potem bomo videli, ali bo odziv. Podobna zgodba je bil oddajnik na Belem križu. Tam smo dosegli kompromis, da ga ne bomo popravljali, če se pokvari. Ko se je res malo pokvaril, ni oddajal 14 dni. V tem času se je pritožil en sam, pa še tisto so nekoga po mojem sprovocirali, naj pokliče, ker sicer bomo oddajnik ukinili. Pomislite, zaradi oddajnika za Radio Koper in Capodistria je na Belem križu zasedena še zadnja lepa parcela ob morju, ki je na srečo v lasti države oziroma RTV. Če bi ga ugasnili, bi s parcelo dobili toliko denarja, da bi zgraditi nadomestno gradnjo, ki jo RTV nujno potrebuje. Če ne zaradi drugega, zato ker je stavba radia potresno nevarna.«
Glede pomislekov o programu za manjšine, ki se običajno porajajo, kadar je govor o tem oddajniku, odgovarja, da pred mnogimi desetletji, ko so bili pisani sporazumi, nihče ni predvideval oddajanja na FM, kaj šele digitalnega oddajanja ali prihod interneta, zato manjšine ne bi bile prikrajšane. Navsezadnje so sočasno dogovorjeni oddajnik v Italiji za slovenski program Radia Trst že ugasnili.
Zdajšnje stanje je posledica minulih odločitev, pove Kadunc. Leta 2012, ko so določili višino RTV-prispevka, je imela ustanova 8,5 milijona evrov prihodka od delnic. Teh milijonov ni več in je bil tedaj odmerjen prenizek prispevek, ker so upoštevali tudi te izredne prihodke. »Od takrat je bilo veliko narejeno z racionalizacijami, uvedbami sprememb, seveda je marsikaj še mogoče narediti. Posebno pri primerjavah števila zaposlenih je treba biti pozoren. Samo RTV ima v organizacijo vključene oddajnike in zveze, ki precej prispevajo k poslovanju. Prav tako mislim, da nobena druga javna radiotelevizija ne pobira sama prispevka.«
Po drugi strani meni, da je eden največjih problemov gledalcem in poslušalcem povedati, da je za prispevek v Tedniku ali osrednjem TV-dnevniku potrebna cela skupina ljudi; prav tako Slovenija potrebuje radio, kot je Ars, četudi je poslušan veliko manj kot Val 202 ali Prvi. »Lahko se tudi vprašamo, koliko je treba vložiti, da imaš eno solidno nadaljevanko, kajne.«
Ni mu vseeno
Navedel je celo vrsto drugih primerov. Iz pogovora je bilo mogoče izluščiti, da mu ni vseeno in da si želi, da bi se našel nekdo, ki bi le prerezal ta gordijski vozel in RTV zagotovil normalen obstoj. Tudi za medije in novinarstvo v Sloveniji na splošno ga glede na to, kar opaža, skrbi. »Mladi so danes navajeni, da informacije dobivajo brezplačno, ne vidim možnosti, da bi bili časopisi profitabilni na spletu. Poleg tega je novinarjev manj, tako je tudi manj časa za razkrivanje raziskovalnih zgodb. Prihodnost se ne kaže kot lepa.«
Njegova pot v medijih se je začela bolj po naključju. Sprva je bil finančni direktor, skupaj z Janezom Čadežem je poskrbel za sprejem spremembe zakona, ki je povezoval plačevanje prispevka z električnimi priključki in se tudi boril za neodvisnost javnega medija. »Z RTV me je poklical Žarko Petan, prišel sem na sestanek in povedal, da mi najbrž ne morejo zagotoviti plače, ki sem jo pričakoval. Priznam, bil sem malce presenečen, ko so me poklicali po telefonu in povedali, da so sprejeli moje pogoje, torej višjo plačo, kot jo je imel Petan. Takrat sem bil v iskanju novega vodstvenega izziva, zato je bila ponudba ravno ob pravem času.« Ta pot se je pozneje nadaljevala do položaja generalnega direktorja leta 2017.
Med pogovorom smo iskali besede, s katerimi bi Igorja Kadunca bralcu najbolje opisali. Dajal je vtis intelektualno iskrenega človeka, ki pove tisto, kar misli, in se ne spreneveda. To, da je bolj renesančen človek, ki ga z veliko vnemo zanima več stvari, smo že omenili in začutili med pripravami, ko se novinar poglobi v življenjepis sogovornika. Rad je imel jadranje in je kot mladenič našel načrt, kako izdelati jadrnico, kar je storil. V reviji PIL za mlade je objavil navodila za izdelavo jadrnice Optimist. Veliko je bral, redno obiskoval pionirsko knjižnico v Ljubljani, kjer si je razširjal obzorje, gledal filme. »Vse razen vesternov in kungfuja,« se pošali. Pot ga je nekako pripeljala na področje ekonomije, čeprav bi si lahko izbral marsikaj drugega.
Zdaj, ko je v pokoju – no, tja se je podal že trikrat, a se je po prigovarjanju vrnil – si vzame nekaj več časa za opravila ob koncu tedna. Vsekakor še naprej pozorno spremlja dogajanje v politiki in družbi. Ima ostro mnenje, kadar je treba, zadnje čase ga posebej zanimata nakup stavbe na Litijski in usoda TEŠ 6. Prva zato, ker mu NPU blokira razkriti vsebino elaborata, ki so ga naročili glede nakupa, in poročila notranje revizije, saj je prepričan, da je v tej zgodbi marsikdo odgovoren. To na spletu tudi pove.
Nismo pozabili, da smo omenili – peteršilj. Ta je postal med pogovorom nekakšna šala, prikazujoča, kaj vse lahko zanima človeka, tudi ko je do vratu poglobljen v finančne številke. Preden je šel na RTV, je razmišljal, da bi to priljubljeno zelišče posadil na travnik pred stavbo. To bi imelo, če se pošalimo, posebno simboliko, saj ima peteršilj po ljudskem izročilu sposobnost odganjanja zlih duhov in prinašanja sreče. RTV bi to gotovo koristilo. »Takrat so mi povedali, da iz štiri leta starih semen ne bo nič in tudi ni nič zraslo,« se je nasmehnil Kadunc. Zdaj se bo tega lotil še na svojem vrtu in upa, da bo tokrat imel več sreče.
