Andrej Guštin je astronom, pobudnik in dolgoletni vodja tekmovanj iz astronomije ter eden najdejavnejših popularizatorjev znanosti pri nas. Že trideset let je, odkar je začel pisati za revijo Spika, nato je pisal v številnih poljudnoznanstvenih revijah ter s prav tako velikim zanosom približeval astronomijo mladini in otrokom v Pilu in Cicibanu. Vedno bolj je spoznaval, da je to njegovo poslanstvo. Soustanovil je Zavod Cosmolab, ki prav tako skrbi za popularizacijo astronomije na najrazličnejših ravneh. Pa vendar je tudi njega presenetilo, ko je letos postal častni član Mednarodne astronomske zveze (IAU). Edini Slovenec je, ki je prejel ta spoštovani naziv.
»To je velika čast, ker je IAU najvišja strokovna organizacija v astronomiji in astrofiziki na svetu. Ta nepričakovana podelitev pa je zelo pomembna, mnogo bolj, kot če ti dajo kakšno nagrado politiki. Moja naloga, ki sem jo s tem avtomatsko dobil, je, da se bom moral še naslednjih 50 let ukvarjati s popularizacijo astronomije,« se malce pošali, a brž doda, da že razmišlja, kako bi lahko povratno vplival na IAU, da bi bile nekatere akcije mednarodnih tekmovanj v astronomiji pri njej bolje sprejete. Za začetek bi zadostovala že moralna podpora, pripomni.
Približevanje znanosti ljudem
Že kot mladega je Andreja Guština začela zanimati astronomija, nato pa njena popularizacija. »V tem sem se našel, ne le v strogi znanosti, ampak tudi v približevanju znanosti širši javnosti, predvsem na avtorski način,« doda. To za astronoma gotovo ni najlažje.
»Nekaj je nagnjenje k pisanju, ne bom ravno govoril o talentu, drugo pa veliko prakse in dobro šolanje urednic. Nihče se ne rodi kar dober pisec. Večina ljudi, ki izhajajo iz fizike, matematike ali tehnike, ima neko averzijo do pisanja, toda če pogledamo v svetu, so bili veliki znanstveniki tudi izjemni avtorji poljudne znanosti, ker so čutili, da je treba ljudem znati predstaviti ta odkritja, ki so kompleksna in zavita v strašno matematiko, ki je nihče ne razume. Pri nas se je popularizacija znanosti začela že pred prvo svetovno vojno. Še danes obstajajo revije iz tistega časa, na primer Proteus. Slovenija ime glede na število prebivalcev neverjetno število poljudnoznanstvenih in znanstvenih revij. Proteus, Presek, astronomska revija Spika, Gea, Moj planet … Kljub temu da so tiskani mediji v krizi, imamo množico teh revij, ki imajo trdno tradicijo,« navaja Guštin.
Za večino teh revij je pisal tudi sam. Pri Spiki je začel, pri Gei je bil nekaj časa celo odgovorni urednik. Še vedno ga najdemo podpisanega pod članke v Preseku, Mojem planetu in Cicibanu. Svoj pečat je pustil tudi v Proteusu, Pionirskem listu, kasneje Pilu, Veseli šoli …
Andrej Guštin je vseskozi močno vpet v delo z mladimi. Ne samo kot njihov mentor pri tekmovanjih iz astronomije, tudi kot učitelj, saj še vedno poučuje na Vegovi v Ljubljani. »Nisem si mislil, da bom učil v srednji šoli, toda izkazalo se je, da je poučevanje zame zelo koristno. Delati z mladimi je fino in zanimivo. Časi se sicer malo spreminjajo, a ne tako drastično, kot mislimo. Tudi vesolje se spreminja, a res počasi.«
Zavidanja vredni rezultati
Pedagoško znanju mu je uspelo dobro unovčiti pri tekmovanjih iz astronomije, katerih pobudnik je bil. Prvo se je izvedlo leta 2009. Andrej Guštin je posledično zaslužen, da smo dobili Slovenci nekatere izjemne mlade astronome in se lahko ponašamo z mednarodnimi rezultati, ki jih ne dosegajo niti največje astronomske nacije. Peter Andolšek (s katerim smo imeli lani v Nedeljcu tudi intervju) je letos ponovno postal absolutni zmagovalec na mednarodni astronomski olimpijadi in tako najboljši tekmovalec vseh časov. Marsikdo nam zavida te rezultate, tudi Iranci, »ta veliki« v astronomiji.
»Iranci so glavni in mi smo odlični prijatelji z iranskimi mentorji. Pri njih največje talente poberejo posebne šole in z njimi vadijo univerzitetni profesorji od prvega letnika dalje. Vedno dobijo vsi zlato medaljo. Če dobi kdo srebrno, se joka,« se nasmeje Guštin.
In Slovenci? »Vedno smo veseli, tudi če tekmovalec nič ne dobi. Zato smo najboljši na svetu,« kratko odgovori. »Mislim, da je naš sistem priprav – ki je prijazen, nežen in sloni na ideji, da poskušamo prepričati nadarjene otroke, da se sami naučijo tisto, kar je dobro, da znajo – pripeljal do uspehov. Kajti konec koncev je to igra, pri njihovi starosti ne sme biti preveč stresa.« Slovenci so na olimpijadah iz astronomije vedno zelo dobri. Že prvič, leta 2013, so prišli domov z dvema srebrnima medaljama in dvema pohvalama.
Luna in njena krivda
Morda je tudi zato začel raje gledati v vesolje kot pod mikroskop. Kot otrok je imel namreč oba, teleskop in mikroskop, toda prevladalo je vesolje – in pojasnjevanje ljudem, kaj je vesolje. »Tako skrivnostno in drugačno se mi je zdelo, tako daleč. Začel sem se spraševati, kaj bi se še dalo videti,« odvrne.
Videti se da marsikaj, a nam najbližja in najbolj vsakdanja je Luna. »Lepa odskočna deska za potovanje po osončju,« doda Andrej Guštin. »Toda astronomi sovražimo dve stvari v vesolju. Prva je polna luna, saj je takrat nebo tako svetlo, da ni mogoče gledati v globine vesolja, druga pa so Elon Musk in umetni sateliti.«
Nato razloži, zakaj je komercializacija vesolja z umetnimi sateliti za astronomijo, predvsem znanstveni del, problem. »Če pogledaš skozi teleskop, vidiš v eni minuti na desetine satelitov. Zdaj pa si predstavljajte znanstvenika, ki hoče nekaj izmeriti, poslikati in ima nebo prečrtano s sateliti. Zasedenost orbit z njimi je ogromna.«
Toda letos se je po petih letih vendarle uresničila njegova ideja, razstava o Luni, ki bo v Prirodoslovnem muzeju v Ljubljani na ogled vse do leta 2026. »Lepo se je izšlo, nekaj eksponatov je prav posebnih. Zgodb v povezavi človeka in narave pa neskončno. Katero koli civilizacijo pogledate, povsod so pripisovali Luni neke vplive in še vedno jih. Ta razstava je le majhen izsek iz vsega, kar bi se dalo povedati o Luni.«
Tudi zato simpatičen naslov Vsega je kriva Luna. »Luna je priročen izgovor za naše tegobe. Lahko ji obesimo vse naše težave. Ko vidiš, da so ljudje živčni, je za to gotovo kriva polna luna. Kriva je, da imam slab dan, da so prometne nesreče … Toda izkaže se, da vse to nima zveze z realnostjo. Luna je kriva samo za plimo in oseko, za tiste organizme, ki tam živijo, ter še za nekaj malenkosti. Najčistejšo statistiko je mogoče dobiti s številom rojstev. Mit je namreč, da se ob polni luni rodi dosti več otrok kot ob drugih menah in v to verjame celo določen del osebja v bolnišnicah. Ko jih vprašamo, ali imajo ob polni luni organizirana dežurstva, odvrnejo, da ne. Kajti statistika je čista in jo je mogoče preveriti na statističnem uradu, tako Slovenije, Hrvaške kot kjer koli drugje na svetu. Izkaže se, da glede števila rojstev ni nikakršne razlike, kako blizu ali daleč polni luni smo, ali je mlaj ali polna luna.«
Vesolje je Andreju Guštinu samo po sebi dovolj, v njem ne vidi nobene posebne mistike. »Že to, da je, kakršno je, in kaj vse je tam notri, je dovolj fantastično,« odvrne. Danes, ko mora imeti vse neki namen, ko mora vse nečemu koristiti, ostaja astronomija nekakšen prostor neoprijemljivega, prostor, kjer se mora človek za trenutek ustaviti, umiriti, če želi kaj videti.
»Ta koristnost nekoristnega,« razmišlja Andrej Guštin. »Zakaj boš gledal zvezde? Kakšno korist imaš od tega? Prvo je gotovo lepota narave skupaj z vesoljem. Zanimanje za vesolje je v človeku od pradavnine. Kako je mogoče z našega malega planeta kar koli izvedeti o tako gromozanski zadevi? Mislim, da je ena temeljnih lastnosti človeka, da raziskuje prav to, iz česa je, kako je nastal in kako je prišlo do tega. To je torej astronomija. Kot drugo pa, na koncu nam najbolj 'nekoristne' stvari prinesejo največje koristi v življenju. Če ne drugega, vsaj širino.«
