Pogledi športnih navdušencev bodo prihodnje tedne uprti v Pariz, na olimpijske igre, ki veljajo za največje in najpomembnejše športno tekmovanje na svetu. Ker večji športni dogodki za športnike pomenijo tudi močnejše rezultatske pritiske, ki si jih postavljajo sami ali izhajajo iz njih, smo odgovore o pomenu psihološke priprave športnikov na vrhunsko tekmovanje poiskali pri strokovnjakinji, športni psihologinji Andreji Holsedl. Življenje vrhunskih športnikov pozna iz prve roke, ne iz teorije ali knjig: do leta 2012 je bila namreč odlična cestna kolesarka in tekmovalka ekip v Sloveniji, na Hrvaškem in v Italiji. Obe ljubi ji področji, šport in psihologijo, v katero se je zaljubila v tretjem letniku srednje šole, je združila šele kasneje, ko je pridobila dodatno znanje iz športne psihologije in vedenjske kognitivne terapije. Danes je ena od 17 psihologov v Sloveniji, ki so pridobili naziv športni psiholog.
»Za slovensko okolje je številka prenizka. Poleg tega večina psihologov na področju športne psihologije dela ne opravlja profesionalno, ampak poleg primarne službe,« nehvaležne razmere povzame Andreja Holsedl. Še manj pa je športnih psihologov, ki se s tem ukvarjajo profesionalno. Te bi lahko, kot nadaljuje, prešteli na prste ene roke.
Hitrih rešitev ni
K uspehu športnika ne pripomore le dobra telesna, tehnična in taktična pripravljenost, ampak tudi psihološka priprava. »Športniku, ki je lahko tehnično zelo dobro pripravljen, na tekmovanju zaradi dvoma vase ali zaskrbljenosti svojega znanja ne uspe pokazati: je bolj 'zakrčen' in giba ne izvede tako kot na treningu. Morda si ne zapomni dogovorjenih taktičnih zamisli, slabša je lahko njegova koncentracija in podobno. Psihološka priprava močno vpliva na vse druge priprave,« poudari Holsedlova.
Pred pariško olimpijado nas je zanimalo, kdaj bi moral s športnim psihologom začeti sodelovati športnik, da bi na letošnjih igrah premagal težave s koncentracijo in odmislil za velika tekmovanja značilne moteče elemente. Odgovor je kratek in na prvi pogled enostaven: »Takoj po olimpijskih igrah Tokiu.« Torej vsaj po avgustu 2021, saj so bile olimpijske igre za leto dni zamaknjene zaradi pandemije novega koronavirusa.
Konec enih olimpijskih iger hkrati označuje začetek priprav za prihodnje. Enako kot za fizično velja tudi za psihološko pripravo: zahteva svoj čas. »Lahko damo nasvete, ampak to so kratkoročne rešitve, ki dolgoročno ničesar ne spreminjajo. Športnikom vedno svetujem, naj pridejo prej – ne tik pred velikim dogodkom. Če je časa dovolj, lahko izboljšamo vsaj ključne tematike, da pred odhodom na tekmovanje rečemo: 'To je to, naredili smo vse. Pripravljen si, imaš vse, kar potrebuješ.' To je cilj. V zadnjih tednih pred olimpijskimi igrami ne želimo uvajati nikakršnih sprememb.«
Scenariji, kaj če ...
Kljub mladosti, stara je 34 let, je Andreja Holsedl v preteklosti že sodelovala z olimpijsko ekipo in sodeluje tudi s športniki na letošnjih pariških igrah. O imenih, razumljivo, ne govori, k temu jo zavezuje načelo zaupnosti in molčečnosti. »V zadnjem času športniki radi sami povedo, s kom sodelujejo, kar je v redu. A mi o tem ne smemo govoriti.« Izvemo pa, da je najpogosteje sodelovala z nogometaši, atleti, smučarskimi skakalci, judoisti, plezalci, tudi teniškimi igralci in kolesarji. Rada sodeluje s športniki v različnih panogah, tako v individualnih in ekipnih kot tudi zimskih in poletnih športih.
Športniki se zavedajo, da priprave na največja tekmovanja, kot so olimpijske igre, odstopajo od običajnih preizkušenj. Kaj to pomeni za psihološko pripravo? »Psihološka priprava sicer teče kontinuirano celotno sezono ali več sezon. Športnik v tem obdobju tekmuje na večjih in manjših tekmah. Manjše tekme služijo kot tako imenovane generalke, kjer preizkušamo pripravljeno psihološko pripravo in jo po potrebi za prihodnja tekmovanja tudi prilagajamo.«
Na olimpijskih igrah se morajo športniki pripraviti tudi na življenje in tekmovanje v okolici z veliko motečimi dejavniki, česar mnogi med njimi morda niso vajeni: od tekmovanja pred velikim številom gledalcev in hrupnosti do sprememb, kje in kdaj lahko trenirajo, saj nekateri športniki ne bodo mogli trenirati v centrih, kjer bodo tekmovali, ker tam potekajo tekmovanja za druge športe. »Slišati je smešno, ampak včasih je moteč dejavnik sostanovalec, ki smrči in zaradi njega ne moremo spati. Ali sostanovalec, ki ima tekmovanje na začetku tedna olimpijskih iger, mi pa šele kasneje. In medtem ko se drugi športniki že sprostijo in uživajo v vzdušju, skušamo mi ostati skoncentrirani, umirjeni in naspani ...« strne raznolike, s športnikovo telesno pripravljenostjo nepovezane izzive.
To so, kot nadaljuje Holsedlova, zelo raznolike situacije, na katere se je včasih težko vnaprej pripraviti. Nihče ne ve, kaj pričakovati. V primeru, da se športnik ne bo uspešno soočil s pisano zbirko spremljajočih izzivov, bo to lahko vplivalo na njegov nastop. »Zato skušamo psihologi pomagati pri tem, kaj vse lahko športnika čaka na olimpijskih igrah, na kaj vse naj bo pripravljen. Skupaj predelamo scenarije 'kaj če': kaj če bo prevoz zamujal, kaj če bo tekma prestavljena, kaj če ne bom mogel trenirati v tekmovalnem prostoru, kaj če se bom sprl s trenerjem. Kako se bom odzval, če pride do tega? Ker nikakor ne bo šlo vse po načrtih, je pomembno tudi, da so prilagodljivi. In da imamo pripravljene načrt A in načrt B ter različne rešitve, ki jih bodo morali uporabiti, če se vse ne bo odvijalo po njihovih željah.«
Pomembna točka priprave so tudi jasno zastavljeni cilji. »Realni in izzivalni cilji, ki so pod nadzorom športnika, jim bodo omogočali, da na tekmi prikažejo, kar znajo. Previsoko postavljene cilje bo spremljalo preveč stresa in premalo samozavesti, če pa bodo cilji postavljeni prenizko, bo verjetno premalo motivacije. Skratka, cilji morajo biti pravilno postavljeni, in to ne le rezultatski, ampak predvsem izvedbeni. Če si za cilj postavim medaljo, sledi vprašanje, kaj moram sam narediti, da se lahko borim in osvojim medaljo: kako moram teči, se boriti ali igrati, da bo verjetnost uspeha višja.«
Podpora na daljavo
V tujini so športni psihologi zaposleni v športnih klubih, zvezah in različnih športnih organizacijah, v Sloveniji pa tega ne poznamo. »Ne obstaja služba, delovno mesto športnega psihologa in v zgodovini Slovenije je bil v športni organizaciji kot športni psiholog zaposlen samo en športni psiholog: to je bil Aleš Vičič v časih vrhunske košarkarske Olimpije in trenerja Zmaga Sagadina.«
Holsedlova izpostavi še eno razliko med Slovenijo in športno razvitimi državami: slednje na olimpijske igre pošiljajo tudi športne psihologe. Privilegij, na katerega slovenski olimpijci v Parizu ne morejo računati. Psihološka priprava olimpijskih športnikov pri nas, kot rečeno, poteka kontinuirano vse leto, na samih olimpijskih igrah pa športni psihologi niso prisotni. Na željo športnika je sicer tudi med olimpijskimi igrami mogoča obravnava na daljavo. K temu Holsedlova še doda, da »športni psihologi načeloma zagovarjamo stališče, da smo naredili vse, kar smo lahko, in v zadnjem trenutku stvari ne spreminjamo«. Po ponesrečenem nastopu, hudih razočaranjih ali v primeru drugih kriznih intervencij športniki lahko računajo na podporo športnega psihologa.
Ob visokih pričakovanjih javnosti do slovenskih olimpijcev se velja spomniti tudi športnikov, ki si niso priborili vozovnice za Pariz. »Mislim, da je bilo vsaj 90 športnikov, ki so bili zelo blizu uvrstitve, a jim ni uspelo. Biti na olimpijskih igrah je želja vsakega športnika, pot do tja pa je izjemno težka.«
Športna psihologinja napovedim, kako uspešni bodo naši olimpijci, ni naklonjena. Poudarja, da je že uvrstitev na olimpijske igre zelo velik dosežek za pregovorno majhno Slovenijo, ki v Pariz pošilja številnejšo ekipo od sosednje Avstrije in Hrvaške. »Za dobre uvrstitve imamo veliko možnosti. Športnikom pa predvsem želim, da dosežejo svoje osebne cilje, ki so si jih postavili. Ne bom napovedovala ničesar. Naj bodo zadovoljni s prikazanim in dosežejo to, kar imajo v glavi. In naj bodo ponosni, da nas predstavljajo.«
