Ko smo se po tekočih stopnicah nakupovalnega centra v Šiški v Ljubljani vzpenjali v zgornje nadstropje, kjer ima prostore Plesno mesto, da bi ob prihajajoči 35-letnici delovanja te plesne šole opravili pogovor s solastnico Anito Vihtelič, smo na majici mladega in visokega fanta pred sabo uzrli natisnjeno veliko košarkarsko žogo in poleg napis »Basketball is life«. V prevodu: košarka je življenje. Da, marsikomu, ki se z določenim športom ukvarja z vso resnostjo, ta šport na nek način predstavlja »življenje«. Ali bolje, način življenja. Tako nas ni niti malo začudilo, da je omenjena nekdanja tekmovalka, kasneje pa sodnica in predvsem dolgoletna pedagoginja, ki je v šport vpeta že več kot pol stoletja, med več kot pol ure trajajočim zanimivim pogovorom povedala nekaj, kar je zelo blizu omenjeni trditvi: »Ples je veselje, sproščenost, gibanje s pravim srčnim utripom … Vse naše življenje je ples, le glasba se menja glede na starost ali trenutno počutje.«

Folklora, ritmična gimnastika …

No, če to, da je življenje ples, v prenesenem pomenu velja za slehernika, za Anito Vihtelič v veliki meri velja tudi, da je ples življenje, saj je vanj vpeta že od malih nog. Oziroma je bila, kot pove v šali, še preden je prišla na svet. »Mami mi je večkrat rekla, da sem rokenrol plesala že v njenem trebuhu,« je povedala v smehu, pri čemer rokenrola njena mama ni omenila naključno, saj je prav v tej disciplini, natančneje akrobatskem rokenrolu, Anita Vihtelič vrsto let tudi uspešno tekmovala. A začelo se je drugače. »Ko sem bila otrok, plesnih šol, kot jih poznamo danes, še ni bilo, zato sta me starša vpisala v folklorno skupino v Šiški, ki je bila blizu našega doma. To je bilo še predšolsko obdobje. V šoli pa sem trenirala gimnastiko. Ker sem bila ekstremno gibljiva, so me kmalu usmerili v ritmično gimnastiko, v njej pa sem ostala do konca srednje šole. Trenirala sem dvakrat na dan, za izpopolnjevanje svojega osnovnega športa pa sem dvakrat na teden obiskovala še balet na srednji baletni šoli. Sledil je vpis na fakulteto za šport, med študijem pa so nas kmalu povabili k sodelovanju na otvoritveni točki Univerzijade v Zagrebu leta 1987.« Tako pridemo do omenjenega akrobatskega rokenrola – otvoritvena točka je bila namreč v tem slogu, v njej je sodelovalo 54 plesnih parov. Ker jima je bil s sošolcem Juretom drzni akrobatski ples všeč, sta se odločila nadaljevati. V slabih dveh letih sta z odličnimi rezultati napredovala v najvišji članski razred, v katerem sta tudi zaključila skupno plesno pot. Ni pa je zaključila Anita …

Nadaljevala jo je namreč z Markom Hrenom. Ta je bil najprej njen trener, nato jo je kot asistentko povabil k treniranju parov, od leta 1989 pa sta lastnika Plesnega mesta in poslovna parterja.

A tekmovalnih ciljev si sprva nista postavljala. »Ko pa sva prvič skupaj s svojimi pari nastopila na velikem tekmovanju v Hali Tivoli, naju je takratni predsednik Plesne zveze Slovenije pozval, da bi tekmovala med profesionalci. Oba sva bila za in tako nekaj časa tekmovala na profesionalni ravni v akrobatskem rokenrolu. Le trije meseci so minili od odločitve, da nastopiva na svetovnem prvenstvu, nato pa sva tam osvojila 13. mesto, kar je bil za tako kratko skupno pot odličen rezultat. Najvišje sva leto končala na četrtem mestu svetovne lestvice. Tekmovala sva šest let, kasneje pa veliko nastopala. Najini šov nastopi so bili nekaj posebnega, med njimi tudi salta na Triglavu,« se spominja Anita Vihtelič.

Koreografija na osnovi glasbe

V času, ko je tekmovala, je hkrati že začela poučevati. »Že pri 16 letih sem učila mlajše deklice v ritmični gimnastiki. Moja življenjska vizija je bila usmerjena k poučevanju, zato sem se tudi vpisala na fakulteto za šport. Ko me je Marko povabil k sodelovanju, se je začelo moje trenersko delo v akrobatskem rokenrolu in vzporedno tudi delo na ravni plesne šole. V Plesnem mestu delam od leta 1989, kar pomeni, da septembra praznujemo že 35-letnico delovanja. Zelo rada imam otroke in že takrat sem si zadala cilj, da na področju otroškega plesa postavim nove temelje, menim, da mi je to tudi uspelo in nisem še zaključila,« je povedala.

No, to, da je na omenjenem področju naredila veliko, je morda celo preskromna izjava. V vsem tem času je z njo namreč po širni Sloveniji tako ali drugače zaplesalo okoli pol milijona otrok. V Plesnem mestu so posneli številne učne koreografije, ki so objavljene na svetovnem spletu (youtube), z namenom predstavitve njihovega dela in da otroci, ki jim je Plesno mesto predaleč, lahko plešejo, se gibalno razvijajo in veselijo tudi doma. Sestavila je več kot 200 samo otroških koreografij, poleg tega pa še ogromno tekmovalnih. Izvedla je mnogo izobraževanj, kjer je svoje plesno znanje predajala učiteljem, vzgojiteljem, animatorjem in plesnim delavcem povsod po Sloveniji. Je soavtorica knjige Ples v vrtcu, k sodelovanju jo je povabila legenda slovenskega plesa dr. Meta Zagorc. Za svoje strokovno delo na področju razvoja in popularizacije plesa je prejela tudi Jenkovo priznanje, ki je najvišje priznanje Plesne zveze Slovenije, ob tem pa je tudi prejemnica nagrade za življenjsko delo Športne zveze Ljubljana. In ko smo že omenili koreografije – kje, kako dobi toliko različnih idej zanje? »To se tudi sama kdaj vprašam, ideje kar pridejo … Izbrano glasbo velikokrat preposlušam, da dobim melodijo in besedilo v ušesa, nato koreografijo v mislih sestavljam običajno v ležečem položaju, pri čemer mi zelo pomaga vizualizacija, saj že vidim, kako bo videti na plesišču. Nato koreografijo zaplešem sama pred ogledalom, ko pa sem z izdelkom zadovoljna, jo še preverim z otroki. Običajno je koreografija takšna, da že gib otroku pove, kaj pesmica opisuje. Vse naše življenje je nekakšna koreografija, zato ustvarimo tisto, kar nosimo v sebi,« pove in misel nadaljuje z besedami, ki smo jih zapisali v uvodu.

Ples proti demenci

Ker je naša sogovornica pri sestavljanju koreografij za otroke omenila glasbo, je prav dodati, da pri predšolskem programu vselej uporabi zgolj slovensko otroško glasbo. »Če že ne čisto otroške, pa takšno s primernim besedilom. Kar se tiče tuje glasbe, jo bodo imeli tako in tako čas poslušati še vse življenje. Moje vodilo je, da s plesom, preko pesmic in gibanja, otrokom zagotovimo kakovostno otroštvo. S plesom, ki mora biti hkrati zabava, izvrstno poskrbimo za psihomotorični razvoj. Glasba, ritem in gibanje zelo koristno vplivajo na razvoj otrokovih možganov, kar se kasneje prenaša tudi v šolsko delo. Zapomniti si morajo denimo cel kup različnih plesnih kombinacij, zaradi česar jim je lažje pomniti tudi šolsko snov. Ples je znanstveno dokazano tudi najboljša rekreacija za starostnike, sproža hormon sreče in preprečuje demenco, to lahko potrdim na praktičnem primeru svoje mame,« razloži in omeni še eno posebnost – plesati lahko začnejo že otroci od drugega leta starosti. »Za njih imamo v Plesnem mestu specifičen program, seveda z več učitelji. Otrok vsako leto doseže velik napredek v motoričnem razvoju in dojemanju. V ta namen imamo pri nas za vsako starostno stopnjo poseben, skrbno pripravljen program. Združevanje različnih starosti pomeni, da nekateri dobijo premalo, drugim je pretežko in morda izgubijo zanimanje za ples. Naši programi so zastavljeni kot izobraževalni sistem, delamo sistematično in ponudimo otrokom tisto, kar so se v določenem starostnem obdobju sposobni naučiti in jim to hkrati še vedno pomeni zabava. Pri osmem letu – priporočamo, da ne prej – pa se že lahko odločijo za eno – najljubšo plesno zvrst ali celo za tekmovalno pripravljalnico.«

In še mimo nečesa ne moremo pri Aniti Vihtelič – dolgoletnih sodelovanj s skupino Čuki in pri projektu Ribič Pepe. Kako je prišlo do tega? »Zgodilo se je čisto po naključju, ko smo se po rokenrol tekmovanju na Vrhniki srečali s Čuki, ki so imeli takrat nastop. Tudi za njih so bili to začetki, mislim, da se je pisalo leto 1986. Ker smo plesalci vedno za žur, so tisti večer igrali največ rokenrola in tako smo plesali pozno v noč. Jože Potrebuješ in Marko Vozelj sta očitno prepoznala našo kakovost in strast do plesa, prišli smo v kontakt in zelo spontano se je začelo sodelovanje. Najprej smo za njihovo pesem Krokodilčki naredili prvo otroško koreografijo, nato pa smo jih s koreografijo in plesalci podprli v skoraj vseh njihovih videospotih, kjer je prisoten ples. Enajst let sem sodelovala tudi pri projektu Ribič Pepe.« Tudi drugi glasbeniki oziroma skupine so bile deležne njenih koreografskih kreacij, je še povedala Anita Vihtelič in namignila, da ob praznovanju 35-letnice Plesnega mesta, ki jo začenjajo septembra, znova pripravljajo nekaj posebnega, za otroke seveda. Kaj natančno, pa za nekaj mesecev ostaja še skrivnost.