Ko zapelje na pesek, ga prevzame čisto drugačen, poseben občutek. Kamor koli se ozre, se pesek vije v daljavo. Vseeno, ali je bel, rdeč, ali je to zjutraj ali ko se začne večeriti. Voznik relija Toni Mulec pravi, da je kombinacija peska in motorja del njegovega načina življenja. Po vrsti drugih uspehov se je nedavno vrnil s še enega podviga. Na zahtevni sedemdnevni mednarodni dirki Rally Mongolia, kjer se je pomerilo 50 tekmovalcev, je osvojil prvo mesto. Poleg zmage so mu na dirki dali tudi poseben vzdevek Džingiskan na motorju, po mitskem velikem kanu mongolskega cesarstva.

»Dokler si v Mongoliji, je zabavno, potem je pa ta vzdevek pod vprašajem. Veliko bolj ponosen bi bil na vzdevek kralj Matjaž na motorju,« se je pošalil o novem uspehu. Mongolska tekma je bila po kar nekaj časa spet posebna, ker si je deželo lahko vsaj malo ogledal tudi kot turist. »Zelo lepa pokrajina in zelo redko poseljena z zelo težko razumljivo mentaliteto prebivalcev ter velike razlike med revnimi in bogatimi, ki si delijo enako bivalno okolje. Ogledal sem si največji konjeniški kip na svetu, ki sega 40 metrov visoko. Znotraj se skriva največji škorenj na svetu, v velikosti 6 krat 9 metrov. Nekaj majhnih stvari sem pokusil tudi v kulinariki, a ne preveč, predvsem v izogib prebavnim motnjam med tekmo.« Čeprav je še pod vtisi dirke in jo analizira, ni najtežja, ki se je je doslej udeležil. Izpostavlja letošnji Dakar. Dva meseca pred tekmo je grdo padel, si zlomil enajst kosti in šel od doma delno polomljen. Za nameček je potem še enkrat padel, nato pa še zbolel v zadnjem delu Dakarja.

Edini iz Slovenije

Motošport velja za nevarnega in napornega. »Odvisno od discipline, a najbolj izstopa reli. Skoraj vsako leto vzame na Dakarju kakšno življenje, medtem ko so druge discipline veliko bolj varne, v večini primerov pride le do kakšnih zlomov,« pravi. Sam se je v najbolj nevarni situaciji znašel na Dakarju. »Nazadnje sem spregledal sipino. Takrat sem mislil, da je po meni. Bil sem približno deset metrov visoko v zraku in pristal v steni naslednje sipine,« se spominja.

Iz Slovenije je Toni Mulec edini, ki nastopa v kategoriji rally 2 z ekipami. »Ekipe se zelo razlikujejo in imam srečo, da je moja ena najboljših in je takoj za tovarniškimi moštvi. Sicer na Dakarju tekmuje še en Slovenec, ampak v kategoriji brez ekip. Sam reli namreč v Sloveniji žal ni množičen šport in tudi tekem ni, je pa malo bolje v motokrosu in enduru,« razloži. Želel bi si, nenazadnje tudi glede na svoje uspehe, podporo države. »Država do zdaj še ni prisluhnila, kljub temu da slovensko zastavo ponosno dvigam povsod po svetu. Ko zaigra Zdravljica, se mi naježi koža in sem neskončno ponosen, da predstavljam slovenski narod. Imam pa super sponzorje, na katere sem zelo ponosen in vesel sem, da jih lahko predstavljam v tujini. In pa najboljše navijače,« je poudaril. Oboji so nadvse pomembni, pravzaprav nepogrešljivi, saj je konkurenca zelo močna. »Vse bolj smo izenačeni. Majhna napaka lahko že pomeni kar nekaj mest slabši rezultat, hitro si izločen tudi iz boja za zmago,« je dejal.

Brez prijateljstev ni dirk

Kljub temu so nadvse pomembni odnosi med tekmovalci. Dirkajo po puščavah, kilometre stran od civilizacije, zelo odvisni od sebe in svoje iznajdljivosti. »Na svetovnem prvenstvu, kot je Dakar, so odnosi najbolj prijateljski in tekmovalci bolj povezani med sabo, saj se vsi zavedamo, kako nevaren in nepredvidljiv šport je reli. Slej ko prej boš potreboval zaveznika ob sebi sredi puščave. Vsak izmed nas je že obtičal sredi ničesar in je potreboval pomoč.«

Ukvarjanje s športom, kot so motodirke, je tudi način življenja. »Zelo barvito je, veliko je potovanj in o vsakem posebej bi lahko spisal knjigo, saj se konstantno srečuješ z različnimi kulturami in zelo različnimi pogledi na življenje. Posledično je zelo malo prostega časa, prav tako je z zasebnostjo, ki pa je danes glede na moderen način življenja že prava redkost.«

Čeprav tekmuje že od leta 2001, nima svoje najljubše dirke. Lažje bi izbral najljubšo dirko v posamezni disciplini, saj je čar offroad športa to, da je vsaka tekma nova dogodivščina. Mu je pa od zvrsti najljubši motokros. A vsaka zvrst in tekma je boj za nagrade. »Bolj kot nagrade in naslove si želim, da bi moja zgodba navduševala mlade tako v športu kot tudi pri vsakdanjih stvareh, da bi potegnili boljši del iz sebe, bili bolj pozitivni ter da bi se bolj zavedali dobrot in kvalitet ter jih cenili. Premalo se zavedamo, v kako dobrih časih kljub vsemu živimo,« je razkril.

Na žalost le še malo garačev

V sezoni dirka z več motorji. »Odvisno od sezone, ampak to so lahko tri popolnoma različne discipline, kar pomeni tri različne motorje na disciplino. Potem pa še znotraj tega lahko pride do menjave več motorjev. Samo v letošnji sezoni sem bil praktično na vsaki tekmi z drugim motorjem, kar pomeni, da se je treba hitro prilagoditi,« je povedal. Poleg vožnje mora motor v divjini, sredi ničesar, obvladati tudi tehnično. Naučiti se je treba znati improvizirati in priti do cilja. Poskrbeti zna za osnovne stvari, za kaj večjega pa je potrebna tudi iznajdljivost.

Od leta 2001 se je motošport zelo spremenil. »Predvsem pristop. Ne vidim več strastnih tekmovalcev, željnih napredkov … Posledično ni več garačev, pri malih ovirah večina odneha. Kar je težava športa tudi na splošno.«

Toni Mulec kljub temu namerava, če bo le zdravje in ne bo poškodb, na jeklenih konjičkih še dolgo meriti moči s peskom in konkurenti. »V reliju je znano, da so starejši tekmovalci zelo uspešni, saj so potrebne izkušnje in mirna glava. Na primer letošnji zmagovalec je star čez 60 let,« je pojasnil.

Pa vendar ve, da bo prišel dan, ko bo treba od dirkanja po puščavah vzeti slovo. Kaj bo počel takrat? »Kot trener v majhni meri že nastopam, trenutno pa nimam večjih apetitov po profesionalnem trenerstvu. Zanimala bi me vloga menedžerja ali vodje ekipe oziroma lastnika,« razmišlja. A do takrat je še daleč in čaka ga še veliko športno-tekmovalnih pustolovščin.

Sebe opisuje kot spoštljivega, vztrajnega in tekmovalnega dirkača. Iz svoje kože gre težko tudi zasebno. »Z leti sem se sicer malo spametoval, ampak še vedno me tudi za volanom v avtu zgrabi dirkaška žilica. Sem dinamičen in malo manj strpen voznik,« je priznal.