So ljudje, brez katerih se nekatere pomembne stvari v Sloveniji ne bi zgodile. Ali pa bi bile drugačne. Predvsem slabše. Tomaž Tozon je eden teh ljudi. V svoji dolgoletni karieri je bil pevec, zborovodja, producent narodnozabavne glasbe, ustanovitelj festivalov ... A pojdimo po vrsti.
»Joško Privšek/Lahkih nog naokrog,« je pisalo v publikaciji glasbene šole, ko se je prvič javno predstavil Jože Privšek, poznejša legenda slovenske glasbene scene. Zaigral je pesem Matije Tomca, ki jo je ta posvetil prav Tomažu Tozonu. Skladatelj in duhovnik Matija Tomc je namreč Tomažka spoznal, ko je ta kot devetletni fantič po maši z mamo prihajal k njemu in mu na klavir igral lastne skladbice, da jih je Tomc zapisal, saj Tozon tega še ni znal. Pri dvanajstih je že ustvaril lastno spevoigro Pravljica o izgubljeni sinički.
Za fantka, ki lepo poje, je slišal Marjan Kozina in Tozon je posodil glas Matiji Barlu v prvem Kekcu ter zapel znamenito Dobra volja je najbolja. Še pred tem se je uveljavil na radiu s pesmijo Ta moja lučka iz spevoigre Kresniček Radovana Gobca. To pesem je tudi po večkrat na dan izvajal na radiu v živo. »Takrat še ni bilo posnetih materialov razen tujih,« se spominja Tozon. »Prižgala se je rdeča luč in začel si peti.«
Iskreno petje je bližnjica k sreči
Pel je pri najrazličnejših glasbenih skupinah, med katerimi je posebej izpostavil 19 let s Slovenskim oktetom, svojo najdražjo pevsko skupino Kvartet Do ter v mlajših letih APZ Toneta Tomšiča in radijski komorni pevski zbor. Bil je v pomoč raznim narodnozabavnim ansamblom, ki so želeli obogatiti svoje posnetke z dodatnim glasom. S petjem je prepotoval ves svet. Od Angole, Mozambika do Sečuana, Pekinga, San Francisca, Ria de Janeira … Samo na Norveškem je bil devetnajstkrat. Največ turnej je povezanih s Slovenskim oktetom. »Vaje smo imeli petkrat na teden in izgovor za izostanek je bila le smrt. In to lastna, ne koga drugega.«
Drugi del njegove glasbene poti je bilo zborovodstvo. »To je bilo moje največje poslanstvo. Rad bi bil veja, vejica, da bi lahko podpiral petje ptice. Iskreno petje je bližnjica k sreči. To pot sem poznal in vse življenje vabil nanjo. Mnogi so jo prehodili, hvala bogu.« Prvi zbor je vodil na klasični gimnaziji pri dvanajstih in nato kot umetniški vodja še najmanj 25 pevskih skupin ter bil dodatno najmanj toliko zborom mentor. Je častni član Glasbene matice, Slovenskega okteta in Kulturno-umetniškega društva Jarem iz Medvod.
Po tridesetem letu življenja se je kot zapriseženi Ljubljančan preselil v Škofjo Loko. Vedel je, da glasba služi druženju, in na primer z mešanim pevskim zborom Lubnik, skupaj so bili 20 let, organiziral tudi izlete, ki jih je bilo več kot 300. Tudi nočne. Recimo z avtobusom do Sostra in potem sredi noči po Kostanjevi poti do Prežganja pri Ljubljani. »Za markacije poti sem si omislil, in jih tudi šel iskat na Štajersko, razsvetljene buče. Na poti nas je čakalo okrepčilo z zaseko, v gozdu se je zaslišalo petje kvarteta Spev. Ob koncu poti je bil organiziran lojtrni voz za opešane in tiste, ki so težje hodili, nakar so sledili koncert okteta Povodni mož, nastopa citrarja Tomaža Plahutnika in čarodeja minoritskega duhovnika Mirka. V splošno veselje se je v zgodnjih jutranjih urah pojavil avtobus. Nekoč smo šli ponoči tudi v loške gozdove, 14 kilometrov globoko v divjino v neposredno bližino medvedjih brlogov, kjer smo imeli nato v eni izmed kraških vrtač nočno pogostitev.« Njihova kronistka Antonija Križaj je napisala knjigo Moj Lubnik ali zbor, ki tudi poje. Za največji dosežek tega zbora in svojega osebnega Tozon šteje, da mu je po 25 letih nagovarjanja petih županov le uspelo doseči ureditev nove dvorane. »Člani zbora smo lastnoročno očistili popolnoma uničeno bivšo dvorano v Sokolskem domu, ki je postala srce kulture.«
Papež v slovenskem jeziku
»V zbor Lubnik so med letoma 1979 in 1999 prihajali ljudje iz vse Slovenije. Imeli smo člana s Koroškega, ki mi je pred časom pisal, da mu ni bilo niti enkrat žal vožnje. Dvakrat na teden se je iz Kotelj pripeljal v Škofjo Loko,« je pripovedoval.
Velika želja po sodelovanju je bila tudi v zamejstvu, v Števerjanu, kjer so začeli prirejati števerjanski festival narodnozabavne glasbe. Tam je ustanovil mešani zbor Frančiška Sedeja, ki je tudi zmagal na tekmovanju cerkvenih zborov na Bledu in za nagrado prejel obisk pri svetem očetu v Vatikanu. Pred tem so bili pri papežu Pavlu VI. z zborom sv. Cecilije in prvič se je zgodilo, da je papež v slovenskem jeziku napovedal koncert na papeškem inštitutu za sveto glasbo v Rimu. Od takratnih 100 pevcev je izšlo 14 duhovnikov in kar trije škofje – Alojz Uran, Jurij Bizjak in Andrej Glavan.
Leta 1966 se je Tozon zaposlil na Radiu Ljubljana in bil po dveh letih, ko je Vilko Ovsenik odšel na Helidon, ustoličen za producenta narodnozabavne glasbe. To delo je opravljal vse do upokojitve in še po tem. »Bil sem edini oblikovalec te zvrsti na radiu, seveda z ustreznim tehničnim osebjem. Moji najboljši sodelavci so bili Vinko Rojc, Andrej Dobrin, Zoran Ažman, Miran Kazafura, Drago Hribovšek in asistenti Milan Zrimšek, Saša Pavlič, Rajko Šporar, Mijo Markovič … Z njimi smo sooblikovali večino posnetkov zlate dobe narodnozabavne glasbe.«
Kdor je hotel v tistih časih kaj doseči, je moral narediti posnetke na radiu in torej moral skozi Tozonove roke. Skrbel je za brezhiben končni izdelek. Veliko posnetkov je bilo treba popravljati, veliko je bilo zgrešenih not, intonacij, harmonij … Dogajalo se je, da so morali ansambli ustaviti snemanje in iti domov še malo povadit. Nekateri tudi niso prišli do končnega izdelka. Pred snemanjem je Tozon hodil poslušat na vaje in svetovat. Ansambli so mislili, da ga za to plačuje radio, na radiu pa, da mu verjetno ansambli kaj dajo. »Tako od tega nisem obogatel, a bogatega se počutim vseeno.«
Boter festivalov
Ob ustanovitvi tozda Založba kaset in plošč RTV Slovenija so ga povabili k urednikovanju izdaj narodnozabavne glasbe, obenem mu je ostalo tudi producentsko delo na radiu. Bil je tudi soustanovitelj in nato strokovni sodelavec praktično vseh festivalov te zvrsti – Ptujskega 30 let, Števerjana 20 let, Vurberka 30 let, festivala v Cerkvenjaku, Škofjeloškega … Bil je član ali predsednik strokovnih žirij, kar je pomenilo več kot 150 festivalskih večerov. Imenovali so ga boter festivalov. »Naša velika želja je bila, predvsem ptujskega in kasneje števerjanskega festivala, da bi izboljšali znanje nastopajočih na inštrumentih. Začetki so bili namreč domena čistih samoukov. Z leti nam je to uspelo. Danes imamo v tovrstnih ansamblih akademsko izobražene, vsebinsko pa so osiromašeni.«
Z današnjo narodnozabavno glasbo, ki je prešla na precej hitrejše obrate, ni najbolj zadovoljen. »Mislim, da so Modrijani s pesmijo Ti moja rožica ob vsej svoji kvaliteti iniciatorji tega rokohitrskega igranja, ki vedno bolj prevladuje pri mlajših ansamblih. Verjetno so hoteli pokazati virtuoznost na inštrumentih, a obenem pustili tudi negativne posledice. Vse več je slišati neprebavljivo hitrega igranja, ki nima posebne glasbene vrednosti. Škoda se dela tudi v drugem smislu – v slovenskem jeziku se je začelo hitro govoriti. Prej smo slovenščino peli, ne govorili. Zdaj gre bolj za kikirikanje divjega petelina kot petje slavca. Vse to je balast, nadomestilo duhovne vrednosti. Rodili so se Avsenik, Slak, Mihelič, Šegovc in še peščica, vse ostalo pa je več ali manj glasbeno obrtništvo. A verjamem, da bo čas prinesel svoje.«
Tomaž Tozon živi z ženo v enem izmed škofjeloških blokov. V bližini ali nekoliko dlje so njuni sinovi Urban, Miha, Jernej, Klemen ter hčeri Mirjam in Urška. Zadnje čase mu zdravje ne služi najbolje. Skoraj je že prebolel težjo pljučnico, ko ji je dal covid-19 dal novega zagona in ostale so posledice tudi v revmatskem obolenju. Daleč je od kondicije, ko je še pri sedemdesetih šel peš iz Škofje Loke do Debelega rtiča ali Števerjana.
Nagrad in priznanj za svoje delo je dobil toliko, da jih ne more našteti. Zdaj je častni občan Škofje Loke.
»Vse moje življenje je bilo kot pesem. Kamor koli pridem, sem kot doma in vesel sem, da sem po tej strani eden najbogatejših ljudi na tem božjem svetu.« Še na mnoga leta, Tomaž Tozon!
