Ivo Daneu je že pred šestimi desetletji na košarkarskih igriščih izvabljal podobne vzdihe občudovanja in osvajal še prestižnejše naslove kot danes naš največji košarkarski zvezdnik Luka Dončić. V Mariboru rojeni Ljubljančan je bil svoje dni ne le evropski prvak in najboljši igralec evropskega prvenstva, ampak tudi svetovni prvak in najboljši igralec svetovnega prvenstva, poleg tega pa se lahko pohvali še z olimpijskimi medaljami, naslovom jugoslovanskega športnika leta ter uvrstitvijo v košarkarsko (Fibino) hišo slavnih. A Ivo, ki je letos dopolnil 87 let, se s temi dosežki sam nikoli ne hvali, ljubezen in spoštovanje košarke pa še vedno kaže z rednim spremljanjem tekem, najraje na tribunah Stožic, kjer zdaj stiska pesti zlasti za vnuka Žigo, ki tako kot nekoč Ivov sin Jaka in Ivova žena Katja že igra za reprezentanco.
V tujino ni hotel
»V prihodnje bom več navijal tudi za vnukinjo Brino, ki je še mladinka. Vesel sem za Žigo, želel bi si le, da bi dobil nekaj več priložnosti, pa tudi met bo moral popraviti. Sam svojčas sploh nisem šel s treninga, dokler nisem zadel 20 zaporednih prostih metov. Še vedno mi ni jasno, kako lahko nekateri košarkarji dandanes zgrešijo toliko prostih metov. Vsa skrivnost je v mehkem zapestju in v blazinicah prstov. V teh, s katerimi sedaj štejejo denar, torej bi že lahko zadevali, ha, ha,« se pošali Daneu, ki je še dolgo po koncu kariere dokazoval, da ima res mehko roko.
Marko Milič se spominja, da se jim je kot član vodstva mladinske reprezentance nekoč pridružil na treningu, slekel jakno in zadel 50 prostih metov zapored. Ob neki drugi priložnosti jih je nanizal kar 98 – v rokavicah, ker je bilo hladno.
Leta 1962 je Daneu proti madridskemu Realu v Tivoliju na zunanjem igrišču pred 9000 gledalci dosegel 45 košev, zato so ga vabili v Madrid za poljuben znesek. »Kakšne konkretne pisne ponudbe takrat sicer nisem dobil, pa tudi sicer tja ne bi šel, saj je bil takrat tam Francov režim. Igranje za denar mi nikoli ni bilo glavno. Že leta 1956 sem dobil ponudbo iz Nemčije za takrat kar lep denar, a Nemcev nisem maral, saj so nas med vojno izselili v Srbijo. Raje kot za denar sem igral zaradi veselja, malo sem bil pa tudi trmast, pač kot pravi Štajerec oziroma Primorec, saj so se moji starši preselili v Maribor z Opčin pri Trstu,« razloži vedno zgovoren sogovornik.
Najlepše slovo
Leta 1967 je v Urugvaju ob osvojeni srebrni medalji postal najboljši igralec svetovnega prvenstva. Petar Skansi je kasneje povedal, da so drugi v ekipi takrat igrali zgolj obrambo, v napadu pa so žogo samo prepustili Ivu. »Tam mi je res šlo dobro, seveda pa nisem igral sam. Košarka je kolektivni šport in brez dobre ekipe in pomoči soigralcev ne moreš nikoli zmagati. Vselej je pomembna vsa ekipa, če pa kdo ob tem zaradi navdiha malce izstopa, je to zgolj dodaten plus. Na tisto prvenstvo se rad spomnim, mi je pa vedno malo žal, da takrat še ni bilo današnje tehnologije in možnosti za hranjenje posnetkov iz tistih časov,« ugotavlja košarkar, ki je s 184 centimetri ter z izjemnimi organizacijskimi in strelskimi sposobnostmi igral na poziciji branilca. Za reprezentanco Jugoslavije je kot njen dolgoletni kapetan zbral takrat rekordnih 209 nastopov, zadnjega prav v Tivoliju, ko so leta 1970 osvojili naslov svetovnega prvaka.
»Že pred prvenstvom sem se odločil, da bo to moje zadnje leto, saj sem si pred tem poškodoval mišico na nogi. Na prvenstvu sem nastopil predvsem zaradi bojazni, da bi naši gledalci ob moji odsotnosti bojkotirali tekme. Vedelo se je namreč, da sem bil malce v sporu s trenerjem Rankom Žeravico, ki me je dve leti prej zaradi pomladitve reprezentance že umaknil iz nje, a me potem po neuspehu brez mene že naslednje leto spet povabil nazaj. Leta 1970 sem dobil tudi novo službo pri IMV, kjer je bilo kar naporno, saj so bili ljudje jezni zaradi zamud pri dobavi avtomobilov. Tako je bil zame kar pravi čas za slovo od reprezentance,« se spominja mož, ki je svoje uspehe dosegel kljub resni pomanjkljivosti.
Zadeval z enim očesom
»Od rojstva imam na enem očesu dioptrijo – 11,5, a človek je najbolj prilagodljiva žival, zato me to ni zares oviralo. Navsezadnje se ljudje, ki so brez rok, naučijo risati umetniške slike z nogami in so pri tem spretnejši kot drugi z rokami. Z voljo se vse da,« pravi legendarni košarkar, ki mu košarka sploh ni bila prva izbira. »V mladosti bi zagotovo raje igral tenis. Če bi bil oče še živ, bi gotovo našli tisti denar za lopar in žogice, tako pa je mama morala preživljati štiri otroke in sem žogice lahko le pobiral. Začel sem ga igrati šele, ko sem končal s košarko, in v njem sem res užival. Pred košarko sem se zanimal tudi za nogomet. A med spremljanjem treninga enajstmetrovk v Ljudskem vrtu, ko smo otroci sedeli na ograji, me je zadela žogo v glavo, da sem padel z ograje in v nezvest. Nogomet se mi je takrat zameril, sosednje igrišče pa je bilo košarkarsko in sem začel s tem športom,« razkrije še vedno vitalen ljubitelj športa z izrednim spominom.
Po koncu športne kariere, v kateri se je za nekaj časa preskusil tudi kot trener Olimpije, je bil tudi poslanec. Leta 1990 je v slovenski skupščini celo prvi predlagal plebiscit za osamosvojitev Slovenije. »Tega predloga si seveda ne lastim, je pa dejstvo, da sem kot član takratne socialistične zveze prvi izrekel to pobudo v takratni slovenski skupščini oziroma v enem od njenih treh zborov. Nekateri bi to sicer radi zatajili, ker nisem bil v pravi stranki in ker prva pobuda ni prišla iz Demosa, a tako je bilo. Kot je bilo takrat v Jugoslaviji, seveda ni šlo več naprej, saj so preveč utesnjevali Slovenijo in preveč terjali od nje. A žal tudi zdaj ni veliko drugače, le da gre denar v Bruselj namesto v Beograd,« je že pred leti brez dlake na jeziku v pogovoru za naš časnik ocenil naš prvi košarkarski zvezdnik.
