»Ko sem gledala od doma, nisem vedela, kje gori. Videla sem samo veliko žarečo gmoto in ob strani lučke gasilskih avtomobilov. Tudi pokalo je. Rekla sem si: No, poglej, nekaj gori in še streljajo se. Toda v resnici so od vročine pokale salonitke na strehi,« se strašljivega torkovega večera 8. oktobra letos spominja Tatjana Lesnika, predsednica krajevne organizacije Rdečega križa Ponikva, ki naju je z Luko prijazno pospremila do odročne hribovske kmetije šestčlanske družine Skok v zaselku Zagaj pri Ponikvi v občini Šentjur. Skokovi so živeli v stari, obnove potrebni pritlični hiši z lesenimi stropi. Zdaj so jim jo popolnoma uničili ognjeni zublji. Treba jo bo porušiti in pridobiti dokumente za nadomestno gradnjo.

65 gasilcev ni uspelo rešiti hiše

Ogenj je dvajset minut čez osmo zvečer zanetila iskra, ki je v kurilnici švignila skozi ne dovolj dobro zatesnjena vrata peči, ki ni bila stara niti pet let. »Z ženo, sinom K. in hčerko K. smo bili v hiši, ko se je zgodilo. Ravno smo prišli iz štale. Nekaj je zašumelo. Šel sem pogledat, kaj se dogaja. Ko sem odprl vrata kurilnice, je iz nje butnil ogenj. V hipu je zagorel leseni strop. Prišlo je kar 65 gasilcev iz štirih društev, vendar hiše niso mogli rešiti,« nam je dogajanje opisal gospodar Cveto. Na dvanajsthektarsko kmetijo žene Simone, ki so jo na noge postavili njeni starši, se je priselil iz Savinjske doline.

Gospodar Cveto nemočen in obupan ugotavlja: »Hiša je povsem uničena, prav tako elektrika. Še sreča, da nam je ostal vsaj hlev, v katerem je 60 glav živine.« / Foto: Luka Cjuha

K., najmlajši družinski član, dijak drugega letnika Šolskega centra Celje, kjer se izobražuje za avtoserviserja, je v svoji sobi pisal dnevnike za prakso, ko je začelo prasketati. »Pomislil sem, da kdo vlamlja v hišo. Ko smo videli, da gori in da ognja sami ne bomo mogli pogasiti, smo takoj poklicali gasilce in začeli iz hiše odnašati vrednejše stvari. Nekaj svojih sem zmetal v šolsko torbo in jih rešil,« nam je povedal in priznal: »Prvi trije dnevi in noči so bili zelo kruti. Nismo se mogli sprijazniti z usodo. Žalostni smo bili zaradi tega, kar se nam je zgodilo. Toda potem smo spoznali, da je treba samo naprej, ne nazaj, kajti za nazaj se ne da nič več popraviti. Ljudje nam izdatno pomagajo. Največ pa je vredno to, da nas spodbujajo.«

Skromna, pridna in skrbna družina

V., študentke drugega letnika živinoreje na Fakulteti za kmetijstvo in biosistemske vede v Mariboru, ni bilo doma, ko je zagorelo. Da lahko študira, namreč pridno dela v gostinskem lokalu. »Delala sem. Ko sem prišla domov, je bilo vse v plamenih. Na dvorišču je bilo polno gasilcev in policijski avto. Povsod so bile cevi. Vladala je panika. Ni bilo fajn. Hiša ni več primerna za bivanje. Bila je že zelo stara. Zmeraj smo si želeli, da bi nam nekoč uspelo napraskati denar in bi si zgradili nov topel dom. Zdaj nas bo v to prisilil požar. Počasi bo, saj tudi Rima niso zgradili v enem dnevu,« je optimistična.

Skokove smo obiskali osem dni po požaru. V tem času so s pomočjo pridnih rok sokrajanov, sorodnikov, prijateljev in številnih prostovoljcev pogorišče že dodobra očistili. Ko sva se s Tatjano Lesnika po zelo slabi in ozki makadamski cesti peljali proti njim, mi je predstavila to šestčlansko družino. Opisala jo je kot skromno ter izjemno pridno in skrbno. Ukvarjajo se s prirejo mleka, redijo tudi bike pitance. Gospod Cveto je bil do lani zaposlen in je zdaj v pokoju, gospa Simona pa je vse življenje delala le na kmetiji. Cveto oba srednješolca, že omenjenega K. in bodočo slaščičarko K., ki se šola v Šentjurju, vsakega posebej vsako jutro vozi na Ponikvo na vlak in gre popoldan ponju. Druge možnosti ni, saj javnega prevoza ni, peš pa je predaleč. V. se na predavanja v Maribor vsak dan vozi z avtom, da lahko pomaga tudi na kmetiji in dela v gostinstvu, medtem ko sestra A., ki prav tako v Mariboru študira medijske komunikacije, med tednom biva v študentskem domu.

Človekoljubni sokrajani

V primeru tragedije, ki je doletela družino Skok, nas je ganila izjemna človekoljubnost sokrajanov, ki se je razširila enako hitro kot požar. Družini Lavbič in Lopan sta Skokove takoj začasno vzeli pod svojo streho, dokler jim niso priskrbeli dveh bivalnih zabojnikov in mobilne hiške, kjer bodo bivali, dokler si ne zgradijo novega doma. »Takoj smo se sestala vsa lokalna društva. Pogovorili smo se, kako bomo pomagali Skokovim. Povezali smo se z okoliškimi obrtniki in se dogovorili, kaj bo kdo naredil. Eden je elektrikar, drugi ima kamione za odvažanje materiala ... Pravijo, da dela ne bodo računali, material pa bo treba kupiti. Predstavnice društev bomo šle od hiše do hiše in zbirale pomoč. Ves denar bomo zbirali na podračunu šentjurskega območnega združenja Rdečega križa Slovenije in z njega poplačevali račune. Tudi župan Šentjurja Marko Diaci je nemudoma priskočil na pomoč,« nam je razmere predstavila srčna gospa Tatjana Lesnika. Župana so zelo pohvalili tudi Skokovi. »Resnično se zavzame za ljudi,« so poudarili.

Skokovi redijo krave molznice, teleta in bike za zakol. Zanje skrbita tudi bodoči mladi prevzemnik K. in sestra V., ki študira živinorejo. / Foto: Luka Cjuha

Po požaru je vse potekalo ekspresno hitro. Že čez tri dni je družina dobila dva bivalna kontejnerja, ki ju je posodila Civilna zaščita Ljubljana. V ponedeljek, 14. oktobra, so jim pripeljali še mobilno kuhinjo, v kateri sta tudi zakonska postelja in stranišče. »Prvi teden so samo jokali, da smo jih komaj tolažili. Zdaj, ko so videli, kako jim vsi pomagajo, pa je že veliko bolje,« je dejala Tatjana Lesnika. To nam je potrdila tudi gospodarica. »Prve dni smo samo jokali, toda ko so začeli prihajati ljudje, ki nas spodbujajo in nam pomagajo, nas je to dvignilo in smo se začeli pobirati. Ni lepšega, kot če te kdo pokliče in vpraša: kaj potrebuješ – oblačila, obutev, posteljnino ...? Veliko sorodnikov, prijateljev in znancev pomaga. Zelo smo jim hvaležni. Prvo soboto po požaru se je na dvorišču ob devetih zjutraj zbralo kakih dvajset ljudi. Sami od sebe so prišli in smo ekspresno hitro očistili požgano hišo. Sosedje so nam obljubili tudi les za streho. Nekaj malega gozda sicer imamo, a nam ga je lani uničil vetrolom,« je na še eno nesrečo, ki jih je doletela, spomnila Simona.

Zadišalo je po sveže pečenem kruhu

»Neko jutro me je sošolka osrečila s sveže pečenim kruhom. Oh, kako lepo je zadišalo, ko ga je prinesla. Kruh zelo spoštujem, tudi sama sem ga pekla v krušni peči, zdaj ga žal ne morem. Tukaj v leseni lopi, ki nam jo bo marljivi sosed Tonči malo zaprl, da nas ne bo več tako zeblo, imam le indukcijski kuhalnik, ki mi ga je prinesla soseda. Na njem lahko skuham čaj ali kavo in kaj pogrejem. Na primer pisker filane paprike in golaža, ki so ju mi prav tako prinesli. Ljudi, ki nam ves dan pomagajo, je treba nahraniti tukaj, saj v kontejnerju ni prostora. Poleg tega kuhinja v mobilni hiški še ne deluje. Čakamo, da nam priključijo plin in vodo,« je še pojasnila gospa Skok.

Med našim obiskom je na malico v lopo povabila tudi sosedi, ki sta pomagali na njivi pobirati korenje, medtem ko je morala sama na geodetsko upravo v Šentjur urejat dokumente za rušenje hiše. »Kar sami sta prišli, ko sta videli delo. Imamo takšne sosede, da takoj poprimejo za delo, če vidijo, da me ni doma,« jim je polaskala Simona. Pohvalila je tudi dobrega družinskega prijatelja, ki bo prevzel koordinacijo gradbenih in drugih del. »Zelo je zanesljiv. Moral bi začeti graditi hlev. Dolgo je čakal, da je prišel na vrsto pri gradbenem podjetju, a je zdaj svoj termin odstopil nam. Štala lahko še malo počaka, je dejal. To bi malokdo naredil,« je prepričana gospodarica.

Cvetu je odletel zob, Simona je omedlela

Z možem sta nam tudi zaupala, kaj vse se je dogajalo na dan požara. »Meni je odletel zob, ko sem jedel hamburger. Prinesli so mi ga gasilci, ki so ga imeli za malico, ker so bili vso noč pri nas,« je dejal Cveto. Še huje je bilo s Simono, ki je od šoka omedlela.

»Kar položilo me je, zato so poklicali rešilca in zdravnika, ki me je oskrbel tukaj doma,« nam je svoje zdravstveno stanje opisala Simona, ki prej tovrstnih težav ni imela. »Dokler hiša ne stoji, moram biti zdrava. Ne preostane mi drugega kot pobrat' vkup vse moči, kolk' jih je,« je odločena Simona, ki ji življenje že prej ni prizanašalo. »Ati se je ponesrečil s traktorjem in je čez en mesec umrl v bolnišnici. Doma sem imela deset let negibno mamo, ki jo je zadela kap. Skrbela sem zanjo ter za kmetijo, moža in štiri otroke. Mož je bil v službi, jaz ne. Nekaj časa sem bila kmečko zavarovana, potem ne več, ker ni bilo dovolj dohodka, da bi si plačevala zavarovanje. So pa otroci na srečo strašno pridni,« jih je pohvalila mami.

»Pri naši hiši ne poznamo lenarjenja,« jo je dopolnila V. in pokazala na svežo prevezo na roki. Med pospravljanjem požarišča ji je namreč železo tako poškodovalo prst, da so ji morali rano zašiti. »Tudi ko se je to zgodilo, sem delala. Nisem ležala,« je povedala smeje. Njeno marljivost je na družbenih omrežjih pohvalil tudi delodajalec: »V. Skok že leta dela pri nas v lokalu kot študentka. Izredno pridna, poštena, skromna punca, ki se je skupaj z družino znašla v zelo težki situaciji. Požar jim je vzel dom. Ostali so brez strehe nad glavo. V M Cafe Ponikva zbiramo dobrodelne denarne prispevke za družinico.«

Ne predstavlja si življenja brez kmetije

Skokovi imajo 27 krav molznic ter nekaj manjših telet in večjih bikov za zakol. Glede na to, da V. študira živinorejo, nas je zanimalo, ali bo nemara ona prevzela kmetijo. »Ne, bratec K. jo bo. Doma lahko ostane samo eden, in ker obožuje kmetijo, bo to on, jaz pa bom z največjim veseljem prihajala na pomoč,« je napovedala V. 

O veliki K. ljubezni do kmetije smo se prepričali tudi sami. Takoj po prihodu iz šole je poprijel za delo in komaj je našel čas za kratek klepet. »Ne predstavljam si življenja brez kmetije. Vse rad delam. Ni da ni. Tudi mukice (krave, op. p.) imam nadvse rad,« se je pohvalil. Kaj pa pohajkovanja s prijatelji in morje? »Morje me ne mika. En dan še zdržim zdoma, več pa ne,« je odvrnil izjemno simpatičen in za svoja leta zelo zrel fant. Dodal je, da čez dan dela na kmetiji, zvečer pa se uči. »Izkušnje iz osnovne šole kažejo, da ni učinka, če se učim podnevi, saj sem z mislimi drugje in nisem osredotočen na učenje,« je utemeljil svojo odločitev.

K. smo tudi vprašali, kaj ta trenutek najbolj potrebuje in česa si najbolj želi. »Kar nujno potrebujem, si kupim, za neumnosti ne zapravljam denarja. Trenutno si želim predvsem to, da bi bili vsi v družini zdravi in da bomo novo hišo zgradili čim bolj kakovostno,« nam je dejal, medtem ko nam je razkazoval kontejner, v katerem bo bival in se učil vse do vselitve v novi dom. A se nad tem ne pritožuje. V vsakem kontejnerju so po dve postelji in miza. »Tudi toplo je,« je pripomnil ta skromni mladenič.