Sabina Zabukovnik se je pred trinajstimi leti razšla s partnerjem. Z dve leti starima dvojčkoma Domnom in Klemnom ter še ne petletnim Tilnom je z le dvajsetimi evri v žepu pristala v močno dotrajani babičini hiši v naselju Vinarje pri Slovenski Bistrici, kamor so se preselili iz Velenja. Kot mati samohranilka s tremi otroki službe dolgo časa ni mogla dobiti, zato je delala na črno. Da so lahko preživeli, je garala od jutra do večera in opravljala tudi najtežja moška dela. Ves ta čas je počasi urejala hišo in kupovala okno za oknom. Zaradi stare električne napeljave so lani za las ušli požaru, za božič jim je nato zagorelo v kleti, za nameček je Sabina pri tridesetih zbolela za klopnim meningitisom in lani še za rakom. Kožnim, najhujšo obliko. Izrezali so ji rakavo tkivo in odstranili več bezgavk. Kot da gorja še ne bi bilo dovolj, je toča Zabukovnikovim 13. julija letos tako razdejala hišo, da so se morali začasno izseliti, saj ni primerna za bivanje. Sabina pravi, da ni nikoli nikogar prosila za pomoč, zdaj je v to prisiljena. Na lastne oči smo se prepričali, da pomoč krvavo potrebuje ter da si jo srčna in izjemno pozitivno naravnana mamica in njeni čudoviti fantje resnično zaslužijo.
Voda je drla tudi iz vtičnic
Medtem ko se je Sabina po telefonu pogovarjala z gospodom, ki jim je pripravljen podariti nekaj pohištva, sta mi Klemen in Domen razkazovala notranjost hiše. Streha, na kateri je še azbestna kritina, je prerešetana od toče, stene in stropi pa prepojeni z vodo, ki je med neurjem drla od povsod, tudi iz vtičnic. V hiši zaudarja po vlagi, skoraj vse pohištvo je napihnjeno, zato ga bodo morali odpeljati na odpad. Tudi tisto iz nedavno obnovljene sobe dvojčkov. Le kuhinjo, ki je nova – najcenejša, kot vse drugo v hiši Zabukovčevih – jim je uspelo rešiti tako, da so nastavili 200-litrski sod, kamor je tekla voda. Elektriko so takoj izključili. Stene imajo oblečene v stiropor. »Mislila sem, da bom s tem malce privarčevala pri stroških za kurjavo, saj nimam denarja za fasado in izolacijo. Zdaj so stene premočene in bo treba stiropor odstraniti,« nam je pojasnila Sabina.
Ko se je neurje umirilo, so z mobilnim telefonom posneli razdejanje, ki ga je pustilo za seboj. Na posnetku je večkrat slišati: »O, moj bog, o, moj bog!« Najhujši šok je sledil, ko jih je poklical sosed in povedal: »Sabina, tvoja streha je popolnoma uničena.« Ni jim preostalo drugega, kot da vzamejo najnujnejše in zapustijo hišo. Začasno so jih sprejeli pod svojo streho dobrosrčni prijatelji iz Slovenske Bistrice. Tam bodo še nekaj dni, dokler si vsaj za silo ne opremijo popolnoma praznega dvoinpolsobnega stanovanja v blokovskem naselju v Slovenski Bistrici, ki jim ga je zagotovila občina. Sabina je realna. »Prej kot čez leto dni se v svojo hišo najbrž ne bomo mogli vrniti,« je poudarila.
Ganjena nad odzivom dobrih ljudi
Zaveda se tudi, da brez pomoči dobrih ljudi obnove sama ob treh mladoletnih otrocih ne bo zmogla, saj je njihov družinski proračun zelo skromen – 260 evrov otroških dodatkov za vse tri fante skupaj in Sabinina minimalna plača. Zaposlena je kot socialna oskrbovalka na domu. Neguje starejše osebe v Oplotnici in Makolah. Tovrstnih izkušenj ji ne manjka, saj je skrbela tudi za bolno mamo. »Pri 54 letih je žal umrla. Za rakom. Na smrtni postelji mi je rekla: 'Sabina, uživaj življenje, ne smeš samo delati.' Sem takšna, kot je bila ona – delam od jutra do večera, zase pa nimam časa,« priznava Sabina. V nasprotju z večino drugih ljudi za komuniciranje prek družbenih omrežij doslej ni imela časa, tudi mobilni telefon je prej le redko vzela v roke. Od 13. julija pa se zelo razveseli, ko ji pozvoni, kajti po večini jo kličejo tisti, ki ji želijo pomagati. In teh na srečo ni malo. Že pred to nesrečo jim je oče Klemnovega sošolca brezplačno na novo napeljal elektriko.
»Ganjena sem, kakšen odziv je. To mi vliva kanček upanja, da bomo zmogli. Gasilci so nam streho takoj prekrili s folijo, župan nam je priskrbel stanovanje, Rdeči križ iz Slovenske Bistrice je odprl podračun, na katerem zbirajo denar za nas, krovec iz Šmarja pri Jelšah je obljubil, da nam bo na svoje stroške zamenjal streho, le hrano in pijačo delavcem bom morala priskrbeti. Brezplačno so nam izdelali spletno stran Pomagajmo Sabini. Kličejo tudi prijatelji otrok in ponujajo pomoč pri odstranjevanju uničenega pohištva. Vse, kar ponudijo dobri ljudje, si zapisujem. En zvezek imam že poln. Navdušena sem nad odzivom. Toliko jočem od sreče, da skoraj nimam več solz,« prizna Sabina in me večkrat objame iz hvaležnosti, ker ji je pomoč ponudila tudi Iskrica.
Lani prostovoljci, letos oškodovanci
Domnu, Klemnu in Tilnu so pri odstranjevanju posledic rekordno debele toče pripravljeni pomagati tudi sošolci. Fantom se bo tako vrnilo dobro delo iz avgusta lani, ko so kot prostovoljci pomagali v kampu Menina na Rečici ob Savinji, ki ga je močno prizadela vodna ujma. Zdaj so pomoči deležni tudi sami. Žal jim je sobotno močno deževje hišo dodatno poškodovalo.
Zavarovane niso imeli. »Žal ni šlo. Komaj shajamo iz meseca v mesec. Če sem kaj privarčevala, smo šli na izlet, da sem lahko otrokom nekaj ponudila. Ko so bili še manjši in smo šli v trgovino, so pogosto rekli: 'Mami, jaz bi to ...' Pojasnila sem jim, da jim želenega ne morem kupiti, in so razumeli. Skromni, pridni in krasni fantje so,« Tilnu, Domnu in Klemnu polaska mamica. Vseh štirih se v življenju drži velika smola, imajo pa nekaj izjemno dragocenega, nenadomestljivega. To sta medsebojna ljubezen in spoštovanje. Velike ljubezni vseh je deležen tudi njihov deset let star kuža Jack, ki žal ni mogel z njimi v začasno stanovanje. Ostal je v hiši. Zjutraj ga izpusti, nahrani in se poigra z njim sosed, s katerim sta velika prijatelja, dvakrat na dan pridejo tudi Sabina in otroci, ki ga okopajo, počešejo in mu delajo družbo. »Zelo mi je hudo, ker je čez noč sam tukaj, a druge možnosti žal ni. Ni navajen mesta, rad se tudi stepe z drugimi kužki. Sicer je pa cukrček. Zelo rad ima ljudi, zlasti otroke,« so nam pojasnili Zabukovnikovi. O tem sem se prepričala tudi sama, saj se me je Jack razveselil, kot bi se že zelo dolgo poznala.
»Sabina, pojdi, prosim, potrebuješ to«
Tilna med našim obiskom ni bilo doma. Je na počitnicah na Švedskem. Tja je odpotoval dan pred hudim neurjem. Ko so mu sporočili, kaj se je zgodilo, se je takoj hotel vrniti. »A sem mu rekla: Sin, prosim te, uživaj!« Zgodba, zakaj je Tilen odpotoval ravno na Švedsko, je nadvse prisrčna in za nas starejše občane tudi zelo nenavadna. Šel je namreč k svojemu dekletu, Švedinji. Spoznala sta se prek družbenih omrežij med igranjem ene od spletnih igric.
»Njeni starši so ga zelo lepo sprejeli. Imata se zelo fajn. Pogosto se slišimo, tudi slikice pošiljata,« nam je pojasnil Klemen, ki ima o bratovi punci same pohvalne besede, Sabina pa priznava: »Ljubezen na daljavo se mi zdi nenavadna, a skušam biti razumevajoča.« Klemnu se to ne zdi nič neobičajnega. »Danes se več mladih spozna in zaljubi prek družbenih omrežij kot v živo,« nama je razložil. »Kar nekaj časa je trajalo, preden sem Tilnu dovolila, da lahko odpotuje na Švedsko k dekletu. Prej smo se o vsem pogovorili tudi z njenimi starši. A veste, kako je Tilen vse leto varčeval denar za to pot. Doma si je delal sendviče za šolo, da mu je ostala vsa štipendija. Tudi denar od prakse (šola se za mizarja, op. p.) je dajal na stran in tako zbral sedemsto evrov. Stanuje doma pri dekletu, zato nima nobenega stroška. Čeprav so bili njeni starši proti, jim je en dan napolnil hladilnik, saj mu je neprijetno, ker ima vse brezplačno. Zelo je srečen. Mami, jaz bi kar ostal, mi je rekel. Odgovorila sem mu: Najprej šola, potem pa izvoli,« je dodala Sabina. Svoje fante bo v začetku avgusta peljala za nekaj dni na morje, ki ga je vplačala že pred ujmo. Razmišljala je sicer, da bi počitnice odpovedala, a ji je šefinja v službi svetovala: »Sabina, pojdi, prosim, potrebuješ to.«
