»O, poglejte pikapolonico tukaj na skali. Najbrž ni prava, ker ima preveč pik. Kitajska je, a vseeno upam, da nam bo naposled prenesla kaj sreče. Huje ne more biti. Čez noč se nam je vse postavilo na glavo in se spremenilo za tisoč odstotkov,« nam je potarnala Bernarda Breznik Krajnc iz Strmca v občini Luče. S soprogom Petrom in sinčkom T. so namreč med ujmo 4. avgusta lani ostali brez hiše in vsega, kar je bilo v njej. Dobesedno pogoltnil jim jo je plaz Jelen, ki se je po obilnem deževju utrgal dva kilometra više.
Grozen občutek nemoči
Takrat nadvse prisrčnega dečka na srečo ni bilo doma. Bil je na počitnicah pri starih starših, ko sta Bernarda in Peter okoli poldneva skozi okno pobegnila pred podivjanim potokom Dupeljnik. »Začelo se je po tretji uri zjutraj, ko je tale potoček močno narasel, si ustvaril novo strugo in zalil okolico. Dopoldne sva stala na balkonu in razmišljala, kaj narediti. Peter se je privezal z vrvjo, zabredel v vodo, ki je obkrožala hišo, in za nadstrešek privezal svoj avto, da ga ne bi odneslo. Pri tem sem nemočno opazovala, kako mojega premetava. Najprej so začele utripati luči, stekla je dvigovalo gor in dol, nazadnje sem ga videla na zelenici, potem pa …« se Bernarda s solzami v očeh spominja tragičnega 4. avgusta 2023. »To je datum, ki si ga bomo zapomnili za vse življenje. Noro je bilo, res noro. Tega ne moreš pozabiti. Grozen občutek nemoči je bil,« je pripomnila.
Okoli poldneva sta Bernarda in Peter zapustila hišo. »Rekla sem, da v njej ne upam prespati še eno noč. In hvala bogu, da nisva, kajti zvečer se je sprožil še plaz. Če bi bila v hiši, ga gotovo ne bi slišala, saj je voda strašansko bučala. Zasulo bi naju. Sreča je bila, da je z ene strani hrib, čez katerega sva pobegnila. Proti dolini nisva mogla, ker bi naju odnesla deroča voda,« je razložila Bernarda. Ko je s hriba prihrumel plaz, sta bila s Petrom že na varnem na kmetiji njenih staršev. Do nje sta v dežju ter po blatnem in strmem terenu hodila debelo uro. Naslednji dan jima je sosed, ki se je prvi prebil do njihovega doma, sporočil strašljivo vest: »Vaše hiše ni več!« »Še zdaj me oblije kurja polt, ko se spomnim njegovih besed. Peter se je vrnil še isti dan, da bi preveril, kakšno je stanje. Sama tega nisem zmogla. Tja sem šla šele čez nekaj dni. Skupaj z očetom, ki ga danes ni več. Slabe tri mesece po tem tragičnem dnevu je umrl,« nam Bernarda razkrije še eno močno skelečo rano.
Popolnoma vse je šlo v nič
Od Breznik-Krajnčeve hiše razen dela betonske plošče ni ostalo popolnoma nič. Okolica njihovega nekdanjega doma je danes popolnoma iznakažena. Namesto zelenja so tam visoki nanosi kamenja, lesa, korenin … Ob cesti, ki pelje proti Snežni jami, so odloženi ostanki izmaličenih avtomobilov – Petrovega, Bernardinega in sosedovega. Izpod materiala, ki ga je prinesel plaz, jih je izkopal bagerist. Sprva so upali, da bodo lahko kar koli rešili vsaj iz hiše, a ni bilo niti ene uporabne stvari. »Vse je bilo zmešano z blatom in skalovjem. Ostalo je zgolj to, kar sva imela s Petrom na sebi, ko sva zbežala. Oblačila so nam dobri ljudje takoj podarili, največ za otroka,« jim je iz srca hvaležna Tilnova mamica, ki med drugim najbolj pogreša dnevnik Dobrodošel, dojenček, v katerega si je vse od njegovega rojstva zapisovala podrobnosti o svojem srčku: kako hitro je rasel, kdaj je spregovoril prvo besedo, kdaj je shodil, kdaj mu je zrasel prvi zob … Popolnoma vse je šlo v nič, tudi družinske fotografije, osebni dokumenti …« žalostno ugotavlja Bernarda. Tilen pa nam je zaupal, da od vsega najbolj pogreša akumulatorski traktor s prikolico. Po očijevih besedah je bil njegova najljubša igrača, mamica pa doda: »Včasih reče, da pogreša svojo sobico. Ravno sva mu kupila novo posteljo in omaro, da bi se preselil v svojo sobo, saj je spal še pri naju. Toda vselitve žal ni dočakal. Hvala bogu, da ga 4. avgusta 2023 ni bilo tukaj in mu je bila prihranjena vsaj ta travma. Tega sem najbolj vesela.«
Med našim obiskom je Tilen zvedavo raziskoval okolico njihovega nekdanjega doma, Bernarda pa je med kupi nanesenega materiala opazila ostanke ležalnika in kos zaves. Bernarda in Peter sta hišo, v kateri so živeli, kupila od strica. Z izdatno pomočjo staršev sta jo urejala deset let, ujma pa jim jo je popolnoma uničila v nekaj minutah. »Ljudje so vedno živeli tukaj in ne pomnijo toliko vode naenkrat, sploh pa ne plazu,« je poudaril Peter. Ob navidez nedolžnem potočku sta se odlično počutila, vendar hiše na Strmcu 28 nikoli več ne bi imela. Ob lanski ujmi se je izkazalo, da tukaj ni več varno, saj se lahko plaz znova sproži. Novi dom si nameravata zakonca Breznik-Krajnc zgraditi na območju občine Luče. »Ne bomo šli drugam. Tukaj sta čist zrak in lepa narava, tudi občina nam gre zelo na roke. Potem ko smo pol leta najprej živeli pri mojih starših, smo se januarja letos preselili v občinsko hišo, kjer je bil prej vrtec. A ker je bilo v njem manj kot deset otrok, so jih premestili v šolo, to hišo pa zdaj uporabljamo mi. Občina nam najemnine ne zaračunava, stroške pa nam delno sofinancira država,« sta hvaležna Bernarda in Peter.
Po enajstih mesecih dobili oceno škode
Ogledano imata že tudi parcelo, kjer si nameravata ustvariti novi dom. Toda pot do njega je še zelo dolga. Po najbolj optimističnem scenariju bi ga lahko po njuni oceni dočakala konec prihodnjega leta. Šele minuli petek, dan pred našim obiskom, so jima namreč v tehnični pisarni izročili dokumentacijo z ocenjeno škodo in predlogom pripadajoče odškodnine. Ko jo bosta skrbno pregledala in podpisala, bodo lahko stekli nadaljnji postopki. »Kolikor sem na hitrico pogledal, je škoda ocenjena zelo eksaktno in pravično. Glede na to, da od naše hiše ni ostalo popolnoma nič, da je škoda stoodstotna in da se ne moremo vrniti, postopek ocenjevanja pri nas najbrž ni bil tako zapleten kot pri kom drugem. Včerajšnji dan, ko smo dobili poročilo o ocenjeni škodi, nam je vlil nekaj optimizma, saj brez tega dokumenta nismo mogli nič,« je zadovoljen Peter. »Morala sva vedeti, kje naj bi stala nova hiša, kakšna bo, toda brez podatka, koliko odškodnine bova dobila, ni bilo jasno, kaj si bova lahko privoščila. Zdaj vsaj približno vemo, pri čem smo,« je soproga dopolnila Bernarda.
Ko sta iskala parcelo, kjer bosta gradila, sta zasledovala dva cilja: biti mora odmaknjena od vode in od plazovitih predelov. Tista, za katero sta se ogrela, ima za zdaj status gozdnega zemljišča. To pomeni, da ji bo treba spremeniti namembnost in za to pridobiti vsa potrebna soglasja, tudi ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, občina pa bo morala dopolniti prostorski načrt. Peter in Bernarda si nameravata postaviti manjšo montažno hišo. Računata, da ju bo stala okoli 200.000 evrov. A najprej morajo postati lastniki parcele, na kateri bi gradili. Kolikšni bodo stroški nakupa zemljišča, koliko komunalnega prispevka bodo plačali, koliko jih bo stala oprema … Vse to je za zdaj še velika neznanka.
