Mar ne bi bilo imenitno, če bi si lahko za novo leto privoščili potovanje skozi čas? Še eno leto je za nami ... in koliko jih je že bilo! Kaj vse smo doživeli in preživeli. Časovnega stroja žal nimamo, toda kljub temu smo se odpravili na takšno pot. Vsaj na neki način. Pogovarjali smo se z Gojmirjem Lešnjakom - Gojcem, znanim igralcem, glasbenim ustvarjalcem, ki je postal naš časovni kočijaž. To ni bilo, kot bomo še povedali, povsem naključno, ampak ... No, skratka, sédimo v našo časovno kočijo in poženimo.
Čakala nas je za Bežigradom, v Fondovih blokih, kjer Gojc in njegova Zvonka živita, kadar sta v Ljubljani. Večino časa zadnja leta sicer uživata na čudovitem Krasu (le kdo ne bi?), a tokrat je naneslo, da sta imela opravke v mestu in smo se srečali tukaj.
Vrata v našo kočijo so bila starinsko bela, ne pravljično črna in bleščeče lakirana, ampak nič ne de. Ko nam jih je Gojc odprl, je bil na drugi strani vselej dobro razpoložen in nasmejan obraz, ki nas je povabil, da vstopimo.
Poznamo ga vsi
Gojca poznamo vsi, vsaj na neki način, kajne? Bil je na televiziji, na tem in onem odru, pojoč ali plešoč. Navsezadnje je sopotnik vseh nas že 65 let (februarja bo 66). Kadar se je pokazala priložnost za daljši ali krajši novinarski pogovor z njim, je vselej deloval tako iskreno, dobrovoljno, veselo, nekako tako kot liki, ki so jih gledalci vzljubili – od radovedneža v Periskopu prek miličnika Maria Lisice v TV Popru, fizioterapevta Cveta v Naši mali kliniki do gasilca v Teatru Paradižnik ... Le da je bil tokrat brez »odrskega lišpa«. Tako je deloval bolj naravno. Za nameček je imel posebej poudarjeno nekakšno avreolo misleca – vsi vemo, da je družbeno kritičen in se ne da kar tako. In kot zdaj je imel vselej malce nagajivo razmršene lase, kot kakšen nori profesor.
Sedeži te naše kočije so bili, mimogrede, kuhinjski stoli. Brž smo sedli, z veseljem sprejeli skodelico prave kave in začeli kramljati.
Kaj te dni počne naš Gojc? »Zabavam se,« je odgovoril. »Sem penzionist, tako da sem zdaj pri najboljšem delodajalcu, kar sem jih kdaj imel. Moja žena je že nekaj časa pri njem, 1. marca sem se pridružil še jaz. Imava skromno penzijo, ampak korektno. Ne tarnava. Ko si star, ne potrebuješ več veliko, kajne?«
Čisto povsem le ni v penzionu, da ne bo pomote. Aktiven je v vsaj štirih šovih: Nune v akciji, Mamma Mia in zadnja dva, oba s pomenljivim naslovom: Pivo in Moj živòt je ROKentROL. Prvi je skoraj komedija o očetu in sinu ter njunem odnosu skozi šest desetletij življenja (avtorja Mira Gavrana v režiji Sama M. Strelca). Drugi je šov njegovega življenja – avtobiografska predstava z avtorskimi pesmimi, ki jih je pred kratkim izdal na LP-albumu pri ZKP RTV. Kot pravi Gojc: »Bolje izdati ploščo kot prijatelje!«
Zdaj nemara že slutite, zakaj smo prav njega izbrali za našega kočijaža. Zadnji dve predstavi govorita o preteklosti, o življenju. Recimo, v predstavi Pivo Gojc igra očeta, starega 23 let, skozi 18 slik pa vse do skoraj onemoglega, zagrenjenega, depresivnega starčka. Skozi predstavo oče in sin, igra ga imenitni Jaša Jamnik, na komičen in otožen način slikata življenje.
Saj ne bo tudi on, ko jih bo šel čez osemdeset, tako zagrenjen, ga zbodemo. »Ah ne, no, če jih učakam! To je pač Gavranov lik. Besedilo zahteva v zadnjem prizoru starčevsko zagrenjenost, vendar zase upam, da bom vedrino vendarle ohranil do zadnjega izdiha. Oziroma, če sem natančen, vdiha, saj pravijo, da človek na koncu ne izdihne, pač pa vdihne. Tako bom rekel, optimizem bom gojil do zadnjega vdiha.«
Satirično o lastnem življenju
V satirični glasbeni komediji Moj živòt je ROKentROL poslušalci in gledalci bolje spoznajo njegovo življenje, očeta, mamo, njegov odnos do sveta. Izvedo, zakaj je Gojc takšen, kot je. V promocijskem videu na youtubu skladbo Najprej sem se rodil spremljajo posnetki in fotografije iz njegove mladosti: otroški smeh in jok, veselje ob rojstvu sestrice, z mamo pred televizorjem s sestrico v naročju, posnetki uživanja na morju, dirjanje pred hišo z njegovim malim triciklom po makadamskem dvorišču nedaleč od tod, kjer se pogovarjamo. In nikoli ne pozabi omeniti sodelavcev v predstavi, polni glasbe, v odlični spremljavi še odličnejših glasbenikov, kot pravi avtor: Miran Juvan, Robert Pikl, Jože Hauko in Peter Ogrinc. Največji še živeči rock&roll svetovni muzikusi imajo danes čez osemdeset let in mi jim zvesto sledimo.
Do drugega leta je Gojc živel v Šiški pri svoji noni, preostali del otroštva je preživel s starši, nono in nonotom ob Linhartovi cesti za Bežigradom (tiste hiše ni več, zdaj je tam kolopark; še vedno kdaj na sprehodu tam posedi, meditira in obuja spomine), srednješolska leta nato v Rožni dolini. Po mamini liniji je Štajerec, po očetovi pa mu po žilah teče kraška kri.
Mladosti, še pove, se spominja v zelo lepi luči. Na eni od slik, ki pade v oči, v rokah drži mlajšo sestrico in je ob tem prešerno nasmejan. »Srečen sem, ker imam v rokah svojo Bebi, kot kličem sestro Branko. Mama mi je kasneje pripovedovala številne zgodbice. Ena je govorila, kakšna sva bila, ko sva bila majhna in ko sva se tepla, tako kot se za brata in sestro spodobi. No, jaz njo, saj sem tri leta starejši, seveda, potem je ona jokala in me prosila, ali grem lahko z njo do očeta, da me bo zašpecala, ker jo je bilo strah iti sama. In sem šel. Oče me je nadrl, da ne smem tepsti sestrice, in to je vsaj za teden dni zaleglo. S sestro sva se sicer imela zelo zelo rada in se imava še danes. Prepričan sem, da sva lahko vzor vsem, ki dedujejo po preminulih roditeljih.«
Bili so drugi časi, to se s fotografij lepo vidi: nič potrošništva, nič zlaganega in nič prelepljenega z bleščavo, za katero dandanes tako radi skrivamo naš podivjani novodobni značaj.
Za novoletne praznike so pri Lešnjakovih dajali velik poudarek pričakovanju dedka Mraza. »Miklavž nas ni nikoli obiskal, Božiček pa sploh še ni bil rojen,« se pošali. Spominja se, da so obvezno postavili smrečico in kako sta kot otroka nestrpno čakala na darila pod njo. Še posebej se mu je v spomin vtisnil dokaz, ki neizpodbitno kaže na to, da dedek Mraz obstaja: »Bil sem ravno v tisti fazi, ko sem skoraj podvomil o tem. Spraševal sem se, mar to ni nekaj, s čimer nas otroke nategujejo. Organiziral sem se, se prelevil v detektiva in si rekel, da bom dokončno razkrinkal starše. Čakal sem v predsobi, ko je nenadoma pozvonilo. 'Joj, kaže, da je le prišel dedek Mraz,' je rekla mama. Planil sem v sobo in pod jelko zagledal novoletna darila. Okno je bilo odprto. Stekel sem naprej do okenske police, toda zunaj ni bilo nikjer nikogar. To se pravi, da dedek Mraz zares obstaja. Imel sem dokaz in tudi sošolcem, ki so o tem dvomili, sem jasno povedal: 'Fantje, iz prve roke vam povem, dedek Mraz obstaja, ker sem se zadeve lotil detektivsko in vse preveril.' Tako še danes vem, da dedek Mraz resnično obstaja, imam dokaz.«
Vozniški izpit pri enajstih letih
Spominja se še, da je imel vozniški izpit že pri enajstih letih. Na neki način. Oče je na prigovarjanje stare mame kupil fička. Ko so šli starši v službo in je bil Gojči sam doma, je vzel ključe in se malo popeljal naokoli po dvorišču. Med drevesi osmica, čisto ob robu hiše, ker je bilo povsod tako malo prostora, in nazaj v garažo. »Res sem bil majhen, moja glava je bila še pod volanom, ampak občutek za širino sem imel pa nor in naj je bilo še tako ozko med drevesi in zidom hiše, nisem nikoli podrsal avta. Pri petnajstih sva z Jurkijem, mojim odličnim prijateljem, v Rožni dolini zapeljala tudi na cesto. Kakšna adrenalinska akcija! Hvala bogu se je srečno končala.«
S kakšno nalezljivo vedrino je to pripovedoval!
Najbrž ne bomo povedali nič novega, če dodamo, da takrat – in tudi še kar nekaj let po tem – ni vedel, da ga bo pot zapeljala na odre in pred kamere. Večkrat je v časnikih povedal, da je dislektik. »Očetu sem se morda prav zato zdel malo 'priglup', da nisem ravno odprte glave. Rekel mi je: 'Sin, veš kaj, najbolj pametno bi bilo, da ne greš na gimnazijo, kot si želiš, ampak bo bolje, če končaš kakšno tehnično šolo in imaš po štirih letih poklic. Če se izkaže, da bi potem še kaj študiral, se boš pa takrat odločil.' Konec koncev očetov nasvet res ni bil slab. Izjemno hvaležen sem mu med drugim zaradi izkušnje na lesni tehnični šoli, predvsem zaradi enega profesorja. V osnovni šoli sem namreč zasovražil materinščino zaradi učiteljice, v srednji pa sem začutil ljubezen do tega jezika, kar mi je dal Tone Vrhovšek, profesor slovenščine, največji pedagog, kar sem jih kdaj srečal. Nikoli me ni gnjavil, da moram brati na glas in se sramotiti pred sošolci, vedno mi je dal dovolj časa za pripravo. Spomnim se nekega seminarja: zanj sem izbral slovensko poezijo, takrat najsodobnejšo, avantgardno. Ivan Volarič - Feo, Tomaž Šalamun, Iztok Osojnik, Milan Kleč … Pesmi sem imel čas prebrati, jih dodobra analizirati, skoraj na pamet znati. Seveda mi je uspelo zato narediti zares atraktiven nastop s tekočim branjem.«
Odšel je na pedagoško akademijo, na slavistiko, in potem po spletu nekih drugih okoliščin na igralsko akademijo. Les je ostal samo še njegov hobi. Je že tako, da nas po življenju vodijo in usmerjajo nekateri izjemni ljudje, ki smo jim nato hvaležni. Drugi, ki je na tak način vplival na Gojca, je bil sosed iz Rožne doline.
»Tam smo živeli po tem, ko smo se morali z Linhartove, še danes ne vem, zakaj, na vrat na nos izseliti. Tam zdaj živi nečakinja. To je bilo za tisti čas fantastično stanovanje, za moj okus zelo moderno. Sosed je bil Ignac Koprivec (znani povojni pisatelj, novinar in urednik, op. p.) in pri njem so se ob četrtkih zvečer zbirali komunisti, tisti pravi, ki so leta oseminštirideset izstopili iz partije, ker se niso strinjali s sistemom in s tem, da partija ni držala obljube, da bo po vojni večpartijski sistem. Da, bili so disidenti. Takrat sem pripravljal diplomsko nalogo z naslovom Prepovedani teksti med obema vojnama. Moj formalni mentor na akademiji je bil prof. Emil Cesar, Ivan Kreft, Bratkov brat, ki je bil v prej omenjeni skupini disidentov, pa je postal moj neformalni mentor, ki me je usmeril in razširil nalogo v neslutene širine. Nisem pisal samo o tem, kaj so prepovedovale oblasti, ampak tudi o tem, kaj je v tistem obdobju partija prepovedovala lastnim ljudem. Lotila sva se Dušana Kermavnerja, ki je napisal fantastično knjigo 100 let slovenske politike, ki jo je Edvard Kardelj dobesedno ukradel in prepovedal tisk. To mi je pripovedoval tiskar partijske literature Ciril Vidmar, brat Josipa Vidmarja. Torej, imel sem fantastično politično vzgojo pravih levičarjev, izjemnih poštenjakov, intelektualcev z veliko začetnico. V glavnem, za diplomsko delo sem obiskal Antona Ingoliča, Ivana Potrča, Branko Jurca, Cirila Vidmarja, sina Bratka Krefta Leva in druge. Skratka, ogromno naših odličnih pisateljev in vrhunskih mislecev, ki so imeli zelo dober vpogled v to, kako je bilo med vojnama, med vojno in prva leta po njej. Naloga je postala lep zgodovinski dokument o tem času, o času spora na levici in vseh teh zadev. Odprli so mi glavo v neslutene širjave in zelo sem počaščen, da sem imel priložnost družiti se z njimi.«
Od kod ta energija?
Mar od tod njegov močan socialni čut, ta energija? »Rekel bi, da mi je to dal že moj oče,« je odgovoril. »Med drugim je bil soustanovitelj taborniške organizacije v Sloveniji. Poleg tega me je vzgajal v ljubezni do narave. Ogromno sva hodila v hribe, prehodila vse slovenske gore. Na Triglavu sem bil pri devetih, pri enajstih letih na Grintovcu. Tudi zaupal mi je. Običajno me ni imel v navezi, a ko je bilo treba, mi je že rekel, naj bom posebej previden. Mogoče od tod ta energija. Vsaj del nje.«
Med sprehodom po preteklosti se je spomnil neke knjige s posvetilom, ki jo ima še vedno doma. »Ilustriral jo je Milan Bizovičar, napisal pa jo je Lojze Kovačič. Zgodbe iz mesta Rič-Rač. Lik Darka je v tej pravljici najmočnejši deček na svetu. Lojze, ki je bil družinski prijatelj, mi je v knjigo napisal posvetilo, da naj tudi sam postanem takšen kot Darko, najmočnejši. Včasih si res želim, da bi bil. Posebej ko me prime jeza, da bi koga po nosu, potem se le spomnim maminih besed: 'Sine, vedno ko si jezen, počakaj do naslednjega jutra in se takrat odloči, kako in kaj. Zapiši, če imaš ostre, grde, nesramne, sovražne misli, naslednji dan boš znal to veliko boljše formulirati in oblikovati primernejše stavke.' Tega se držim vse do danes, kolikor se le da.«
Kaj ga torej najbolj poganja? »Rekel bi, da so to optimizem, tolerantnost in upanje, ki umre zadnje. To mora biti pogonsko sredstvo našega življenja.«
Naša metaforična kočija se je s tem nekako vrnila v sodobni čas. Gojc je v mnogih pogledih – zunajserijski. Ko smo se z njim dogovarjali za intervju, je denimo SMS-sporočila vselej podpisal: »S tovariškimi pozdravi, Gojc.« Kdo je dandanes še tako iskren? Sicer pa vsi bržkone dobro vedo, da ne prenaša krivic, prav tako ponarejanja zgodovine, nepravičnosti in še česa drugega. Je zagrizen borec proti človeški neumnosti. Ko bi bilo več takšnih na tem svetu. »Kar pa se tovarištva tiče,« pravi, »so vse pomešali ti novodobni demokrati, ekspartijci. Pomešali so socializem, pomen besede tovariš, železno zaveso, totalitarizem … Eno nima zveze z drugim. Ob obisku šol še vedno učiteljice naslavljam tovarišice. Tovarištvo je najlepša stvar na svetu, a je tako, kameradi!«
V vsem grdem in umazanem v sodobni družbi vselej najde kaj za zabavo. Ali pa prav zaradi tega? Zaupa nam, recimo, da je eden redkih gledalcev tretjega programa TV Slovenija. Naj spomnimo, da je to tako imenovani parlamentarni program, zato ga vprašamo, ali je v njem nemara malo mazohista. »Malo res,« se nasmehne. »No, v resnici me te program v glavnem zelo zabava, včasih tudi ujezi.« Ugotavlja, da bi morali do poslancev pristopati strožje. »Čisto resno mislim, da bi teh 90 izvoljenih ljudi, ki so prišli v parlament, moralo najprej opraviti izpit iz slovenskega jezika. Tako bi jih pol takoj odpadlo, saj jih natanko toliko ne zna slovensko in ne znajo uporabljati niti dvojine niti množine, da ne naštevam. Poleg tega ne znajo vikati, zato uporabljajo polvikanje, na primer: 'A vi ste šla?' Naj poudarim, da sem nad slovenskimi dialekti navdušen. Prav je, da jih gojimo, saj se slovenski jezik z njimi bogati. Ampak tile iz parlamenta bi pa morali ob slovenskem jeziku še na preverjanje znanja iz poznavanja poslovnika in ustave ter dokazati, da ju razumejo, in biti kazensko preganjani, kadar dokazljivo lažejo in manipulirajo.«
Da ne bo napačnega vtisa: Gojc se ob tem smeji in nas zabava v svojem slogu. Daleč od tega, da bi deloval zagrenjeno. Oh, kje pa. Ne dovoli, da bi to seglo preveč v globino duše.
Z nami se tudi strinja, ko predlagamo, da bi k omenjenim izpitom poslancem predpisali še psihotest. »To sploh,« vzklikne, »marsikdo bi pristal na oddelku za mentalno zdravje. In da ne bo pomote, tukaj ne delam diskriminacije, v mislih imam tako poslance z desne kot z leve. Kolikor levih sploh še je!«
Čeprav, kot rečeno, sledi maminemu nasvetu, se kdaj vendarle razjezi, prizna. Zaradi neumnosti, ki je v našem času, kot se bržkone lahko vsi strinjamo, ne manjka. »Toda da ne boste mislili,« je nadaljeval, »da sem rojen za fizično obračunavanje. V življenju tega nisem nikoli prakticiral, vedno sem se raje umaknil. Edino v vojski sem bil v specialnih enotah v Beogradu, kot izvidnik, kot neke vrste tabornik. Izvidniki smo bili enota s posebnimi nalogami in 'obuko'. Spominjam se, da sem bil na letnem taboru, kjer smo trenirali metanje noža v hlod, v čemer sem bil kar uspešen. Učili smo se še karate. Ampak veste, borilni športi so mi blizu samo po filozofiji. Imam prijatelja, ki je vrhunski karateist, ampak je tudi neverjetno miroljuben človek. Kaj ne bo, če pa ima orožje vedno pri sebi, namreč svoje pesti!«
Tako nam je deloval tudi Gojc. Mar si ga sploh lahko predstavljamo kot nekoga, ki bi poskakoval naokoli in s kungfu udarci mikastil zlobneže?
Kolikor se spomnimo, v karieri ni igral takšnega lika, čeprav je imel različna obdobja. »Imel sem obdobje, ko sem igral same uniformirane like – gasilca, miličnika, poštarja, konec koncev sem nekakšno uniformo nosil tudi v Naši mali kliniki. Potem sem imel obdobje ženskih likov: nastopam kot mati prednica v Nunah, kot bakica v Pravih herojih, pa žena kolega Vlada Novaka v I love Njofra. Zdaj je očitno čas za pogled v preteklost,« je pripovedoval. V bistvu želi v tem najnovejšem obdobju med drugim povedati, kot je našteval, na kakšen način ga je oče vzgajal in zakaj je tak, kot je, zakaj ima pozitiven odnos do NOB in do partizanščine; zakaj je vzgojen tako, da ima veliko spoštovanje tudi do vernih ljudi in je po drugi strani zelo kritičen do institucije RKC, skratka, zakaj so njegovi svetovnonazorski pogledi takšni, kot so, in kakšen je njegov odnos do družbe.
Od marca upokojenec
To, da je od marca upokojenec, zadovoljen, kot pravi, in pri dobrem delodajalcu, kot se je izrazil, nič od tega ne spremeni. Spremeni kaj drugega. »Ko še nisem bil upokojen in sem opazoval svojega vseživljenjskega prijatelja Jurkija, s katerim prijateljujeva od petega leta in s katerim si lahko zaupava tudi tisto, kar ni za javnost, sem spremljal njegovo metamorfozo. Od tega, kako je bil zadnja leta pred upokojitvijo neprestano siten, nestrpen, živčen, do tega, da se potem prelevil v človeka, ki je postal popolnoma sproščen, nasmejan fant, zadovoljen z življenjem. Takrat sem dojel, da ni kaj razmišljati, ali se upokojiti ali ne,« je pripovedoval.
To sicer ne pomeni, da je naredil križ čez igralsko oziroma glasbeno kariero. Ima še, kot je dodal, popoldanski espe in morda se bo kmalu pokazala priložnost še za kakšen nov projekt. Veliko sodelujeta z Jašo Jamnikom (tudi pri predstavi Pivo in Moj živòt je ROKentROL, denimo), s katerim sta se imenitno ujela že davno tega.
Kar zadeva lansko leto, je to to, zagotovi. Za letošnje leto si želi, da bi s soprogo še kaj potovala. Sta namreč strastna svetovna popotnika. Kje vse sta že bila! »Rad bi videl Portugalsko, šel bi na Irsko,« našteva. Še vedno ju vleče v svet. Sedaj pač malo bližnje destinacije.
Več ko vidiš, širši pogled imaš na življenje in soljudi, ne glede na to, ali greš peš, s kočijo, avtom, ladjo ali letalom. To ni pomembno, si mislimo. Toda naj je šel še tolikokrat okoli sveta, Krasu, kjer danes preživi največ časa, ni nič enakega. »Ko so nama v Venezueli rekli, da nas bodo peljali pogledat najlepši sončni zahod na svetu, sem rekel, da je morda samo drugi najlepši. Najlepšega imam s klopi na travniku za hišo v Škofih. Na Krasu! Od tam gledam čudovito sonce, ki tone v morje, in rdeče nebo, ki zaljša naravo. Ni lepšega sončnega zahoda na svetu.« Slednje pove s prav prisrčnim primorskim naglasom.
Na tej klopci rad posedi, meditira. »Tam iščem odgovore,« pripomni. Če si zaželi malo več razburljivega in gibalnega, se odpravi peš ali s kolesom po kraški okolici – skozi gozdiček, »božanski tunelček, kjer nebo zakrivajo sklenjene veje dreves«, po lepo urejenih poteh, za katere skrbita moj sosed Istok in soseda Katka, ali po kolesarskih stezah, mimo prečudovitih pogledov na eno ali drugo vasico, cerkvico … »Skozi Nadrožco, vas z najlepšim imenom na svetu«, do prijaznih ljudi, med katerimi se imenitno počuti, še posebej med čakolanjem ob kozarčku črnega.
Tam je torej le našel svoj notranji mir. Ti srečnež! Prav veseli smo zanj in njemu ter njegovi Zvonki želimo srečno novo leto 2025. Naj Gojc še naprej ostane naš Gojc.
Našim bralcem pa sporoča: »Srečno vsem ljudem dobre volje in lucidnih misli.«
