Namesto da bi sedem let po osvojitvi naslova evropskih košarkarskih prvakov želi sadove tega uspeha, za nekaj veselja slovenskih ljubiteljev košarke v zadnjem času poskrbi domala zgolj še Luka Dončić z igrami v dresu Dallasa. Klubi na mednarodni sceni namreč še nikoli od osamosvojitve niso igrali bolj obrobnih vlog, ob tem kronično primanjkuje igralcev, ki bi bili, z izjemo omenjenega, med nosilci, če že ne v ligi NBA in evroligi, pa vsaj v kakšnem srednje velikem evropskem klubu. Leta, ko je v ligi NBA igralo po pet, šest Slovencev hkrati, ko so obenem številni drugi pobirali nagrade in igrali na sklepnih turnirjih evrolige in ko je bila spoštovan evroligaš tudi Olimpija, pa še kakšen drug slovenski klub je po Evropi mešal štrene, so tako le še bled spomin ...
Spomin, ki pa je znova oživel pred kratkim, ko je minilo že okroglih 30 let od verjetno največjega uspeha slovenske klubske košarke, zmage Olimpije v finalu evropskega pokala, v katerem je takrat v Lozani padel Taugres. In čeprav je bil prvo ime omenjene tekme Roman Horvat s 36 točkami, se je v tisti sezoni oziroma tistem obdobju nasploh igra večinoma vrtela okrog kapetana Dušana Hauptmana, ki smo ga pred nekaj dnevi obiskali v rodni in še vedno domači Litiji.
Vnuk gre po njegovi poti
Pričakal nas je dobro razpoložen, poln življenjske energije, mladosten. Med pogovorom v kavarni ob športni dvorani je mimo prišlo vsaj ducat ljudi, z vsemi se je pozdravil, vsakemu je namenil kakšno besedo. Pa je bilo še pred časom drugače; po diagnozi hude bolezni, raka trebušne slinavke, se je namreč umaknil in se, kot pravi sam, za dve leti zaprl v hišo. No, do tega še pridemo, najprej nas je zanimalo, kako dneve preživlja zdaj. »Glede na situacijo in bolezen, s katero bijem bitko, je moj vsakdan precej enoličen. Sem v bolniškem staležu, saj pogojev za pokoj še nimam, sicer pa se največ ubadam s svojim zdravjem, glede katerega počnem vse, kar mi zapovedo zdravniki, in vnukoma,« nam pove, ko beseda nanese na vnuka, pa z vidnim zadovoljstvom nadaljuje. »Imam vnuka Iana, ki je star sedem let, in vnukinjo Injo, ki je stara pet let. Ian je v tej sezoni začel trenirati košarko, kamor ga večkrat tudi peljem, kar mi je v posebno zadovoljstvo, saj moji otroci niso bili športno navdahnjeni. Očitno je to navdušenje preskočilo generacijo. To mi, skratka, zapolni ves dan, moram pa priznati, da sem v zadnjem času, po upokojitvi svojega dresa v Stožicah, bolj zaživel, več se družim z ljudmi, grem tudi na kakšno tekmo in podobno. V prvih dveh letih po tej hudi diagnozi sem se namreč popolnoma zaprl, nisem šel iz hiše, ničesar nisem spremljal, niti športa niti drugih stvari. Po upokojitvi dresa pa sem nekako zaživel, spet spremljam dogajanje v športu, politiki, berem, se jezim ... Tako kot vsak običajen Slovenec,« je Dušan Hauptman kar sam odprl celo vrsto tem za nadaljevanje pogovora.
Najprej se seveda nismo mogli ogniti že omenjeni bolezni, sploh zato, ker nekdanji košarkar sam kar takoj pove, da mu o njej ni težko ali odveč govoriti. A da vseeno ne bi preveč drezali, ga povprašamo, koliko mu je pri spopadanju z vsem skupaj pomagalo to, da je bil vrhunski športnik in tudi po koncu kariere vseskozi precej aktiven. Odgovor je bil dolg, izčrpen, z nekaj razumljivimi premori, a prekinjali ga seveda nismo. »Če začneva na začetku – 60 let praktično nikoli nisem bil bolan. Bil sem aktiven športnik, nato aktiven veteran, ki sem z veteransko reprezentanco še v poznih letih sodeloval na številnih evropskih in svetovnih prvenstvih, počutil sem se odlično in mislil, da sem zdrav kot dren. Diagnoza bolezni, ki so jo odkrili povsem naključno in ki je na koncu koncev smrtna, me je zato seveda povsem sesula,« začne opisovati nekdanji Olimpijin ostrostrelec.
»Ko danes objektivno gledam nazaj, sem prepričan, da če ne bi bil vse življenje v športu, zdravljenja zagotovo ne bi zdržal. Sevanja in kemoterapija so bili najmočnejši možni, a moj onkolog se je za to zavestno odločil, saj je videl, da bom fizično vse skupaj verjetno zmogel, ker sem bil zelo močan. Sicer sem na hitro izgubil 20 kilogramov, a zdravljenje sem zdržal in za zdaj so bolezen še zaustavili, da se ni razširila. Bilo je težko, a danes sem tukaj, midva se pogovarjava in vesel sem, da mi je koža še vedno prav. Statistiko, ki pravi, koliko časa mi je po diagnozi še preostalo, sem že trikrat prekoračil in se še vedno smejim. Na zadnjem pregledu mi je onkolog rekel, da sem za zdaj pravi mali čudež, in vesel sem, da imam v vsej tej nesreči vsaj malo sreče. Trenutno imam tako največ težav celo z drugimi stvarmi, saj je zdravljenje s kemoterapijo in sevanji naredilo škodo drugje. Na srcu, ob tem imam delno uničene živce na stopalih, imunski sistem je precej oslabljen, zato hitro zbolim ... To so trenutno večji problemi, stanje s tistim glavnim, zaradi česar se mi je porušil svet in se zdaj sestavlja na novo, rakom trebušne slinavke, pa je trenutno stabilno.«
»Zbezali« so ga iz hiše
Ob opisovanju svojega vsakdana je Hauptman med drugim omenil, da se jezi kot vsak običajen Slovenec. Kaj konkretno pa ga najbolj jezi? »Ha, to je pa tisto ... Ganejo in jezijo me stvari, ki mi včasih ne bi prišle toliko do živega. Vojne, denimo v Ukrajini, pa genocid v Palestini. Da se takšne stvari lahko dogajajo v letu 2024, me tako jezi, da je to težko opisati. Pobijanje otrok ... To je grozno, res pa je, da me je očitno ta bolezen še bolj raznežila, saj se mi velikokrat orosijo oči ob stvareh, ob katerih nekoč ne bi niti trznil. Jezijo me tudi stvari v Sloveniji, jezijo me stavke, ne glede na to, ali so upravičene ali ne ... Moramo pa biti pošteni in vseeno reči, da nam gre pri nas kar dobro, česar se včasih premalo zavedamo,« je opisoval čustveno in postal boljše volje, ko smo nadaljevali s prav tako že omenjeno upokojitvijo dresa.
Naj najprej razložimo: upokojitev dresa je tradicija, ki je k nam prišla iz ZDA, gre pa za dogodek, ko pod strop dvorane določenega kluba izobesijo dres igralca, ki je v tem klubu pustil neizbrisen pečat. V Stožicah so to najprej storili s številkama 12 Marka Miliča in 13 Iva Daneua, pred dobrim letom pa se jima je pridružila še Hauptmanova desetica. Kar je bil hkrati dogodek, po katerem se je nekdanji Olimpijin kapetan znova začel pojavljati v javnosti in ki mu je, kot pravi sam, zagotovo podaljšal življenje. »Da, odtlej je res vse drugače. Hvaležen sem nekdanjim soigralcem Juretu Zdovcu, Borisu Gorencu in Romanu Horvatu. To so fantje, še posebej pa Boris, ki so me potegnili iz osame in s katerimi se večkrat dobimo na kavi, obujamo spomine in komentiramo aktualne dogodke. Verjetno so imeli veliko vlogo tudi pri upokojitvi dresa. Prvi so stopili z menoj v stik, očitno so se zmenili, da me 'zbezajo' iz hiše, in to jim je uspelo. Vedno javno povem, da so tisti, ki so mi dali marsikaj, seveda poleg družine oziroma žene. Če pri takem zdravljenju nimaš ob sebi nikogar, verjetno ne gre,« pove Dušan Hauptman.
»Ali šola ali šport«
O tem, kako zelo si je upokojitev dresa v klubu, ki mu je dal 17 let svojega življenja oziroma je pri njem preživel vso poklicno kariero, zaslužil, verjetno ni treba izgubljati besed. Kako pa je Dušan Hauptman sploh zašel v košarko in kakšni so bili začetki? »Kot otrok sem živel v naselju Gradec pri Litiji, kjer smo takrat poznali samo nogomet in košarko. Pa še te ni bilo, dokler ni moj oče postavil koša na nekem dvorišču, kjer je danes lepo športno igrišče. Okoli tistega koša se je začelo zbirati veliko mladine, tudi sam sem na koš metal podnevi in ponoči, zaradi česar je trpela tudi šola, v košarkarski klub Litija pa sem se vpisal precej pozno, pri 14 letih. Če pomislim, da moj vnuk trenira že pri sedmih ... Kakor koli, napredoval sem precej hitro, saj sem se veliko naučil na omenjenem košu, kjer smo igrali ena na ena, dva na dva in tri na tri, kar je po mojem mnenju osnova košarke, ki danes marsikomu manjka,« se spominja Hauptman, ki se je po dveh letih treningov že priključil selekciji Zasavja, s 17 leti pa ga je v Celje poklical trener, ki je najbolj zaznamoval njegovo kariero – Zmago Sagadin.
»Najprej sem s Celjem kot gostujoči igralec nastopil na mladinskem prvenstvu nekdanje Jugoslavije v Sarajevu, kjer smo postali državni prvaki, kar je bila takrat velika stvar. V Celju sem potem ostal tri leta, nato sem šel v vojsko, v Olimpijo, kamor me je pripeljal Janez Drvarič, pa prišel z 21 leti, kar je, ko danes pomislim, dokaj pozno. Padel sem v ekipo s samimi odličnimi košarkarji, a sem 'preživel', pa čeprav so soigralci naredili vse, da mi ne bi uspelo. A tako je bilo včasih.« In v Olimpiji je ostal vso kariero, čeprav je imel predvsem proti koncu zanimive ponudbe iz tujine, a je takrat že imel družino, ki je bila pri njem vedno na prvem mestu, in si ustvaril dom v Litiji.
Po koncu igralske kariere je Dušan Hauptman najprej končal šolanje na fakulteti za šport, a ga je kmalu po prihodu v Olimpijo opustil po navodilih trenerja Vinka Jelovca, ki mu je takrat dejal: »Ali šola ali šport.« Vmes je pri Olimpiji že opravljal delo športnega direktorja in se nato posvetil trenerskemu poslu, saj je vodil Koper, Elektro Šoštanj in Zagorje, nato pa ga je opustil. »Zdelo se mi je, pa se nočem precenjevati, da sem slovensko ligo prerasel, zato bi moral v tujino. Prepričan sem tudi, da bi se kaj našlo, a sem se znova odločil, da raje ostanem doma. Malo pa sem bil verjetno tudi razočaran, ker me niso nič poklicali z Olimpije. Njeno ponudbo bi sprejel, bil sem precej samozavesten, prepričan, da lahko iz igralcev povlečem več kot kdo drug, a do konkretnih stikov ni prišlo. Če bi bili, bi se verjetno poklicno vrgel v ta posel,« se spominja. Zato je nadaljeval službovanje na ministrstvu za šport, kamor je prišel že v času, ko je bil trener, kasneje odšel na inšpektorat za šport, da je bil več na terenu, zaneslo pa ga je tudi v politiko. Dvajset let je bil občinski svetnik v Litiji, na državni ravni pa kandidiral na takratni Listi Marjana Šarca in bil celo blizu parlamentu, saj je bil prvi v vrsti, če bi kateri izmed poslancev odšel drugam. »A do tega ni prišlo in s tem sem kar zadovoljen,« še pove Dušan Hauptman.
