Malo je narodov, ki imajo tako spoštljiv odnos do hrane in prehranjevanja, kot ga imajo Japonci. Vašoku, kar v dobesednem prevodu pomeni japonska hrana, temelji na naboru veščin, znanja in tradicije, povezanih s pridelavo, predelavo, pripravo in uživanjem hrane, ter je tesno povezan s spoštovanjem do narave, kar je, kot so zapisali pri Unescu, še posebej vidno med novoletnimi praznovanji. Sama beseda vašoku je nastala v obdobju cesarja Mucuhita, ki je vladal med letoma 1867 in 1912 in si nadel ime Meidži, kar pomeni razsvetljena oblast, saj je začel uvajati številne reforme in dokončno odpravil star fevdalni sistem. Do njegovega prihoda so bili stiki Japonske s preostalim svetom zelo omejeni, ko pa je Japonska odprla svoje meje, je prišel na arhipelag, ki je sestavljen iz več kot 3500 otokov in otočkov, dotok novih kultur ter jedi iz evropskih držav in ZDA. Med drugim se je hitro razširilo uživanje govedine in svinjine, ki sta dotlej veljali za prepovedani živili, a sta se sicer naskrivaj uporabljali v japonski kuhinji.
Da bi razlikovali japonsko tradicionalno kuhinjo od eksotične zahodne kuhinje, imenovane jošoku, so skovali izraz vašoku. Prav vašoku po Unescovem mnenju najbolj odseva moderne japonske vrednote do spoštovanja narave, harmonije in estetike in močno temelji na uporabi svežih, sezonskih sestavin, ki izvirajo z območij od zasneženega severnega otoka Hokaida do subtropske Okinave. Prav zato Japonci močno spoštujejo letne čase, ki niso enaki v vseh delih Japonske in zato igrajo ključno vlogo pri izbiri sestavin za jedi, saj vsak od njih prinaša edinstvene sestavine, ki jih vključujejo v jedi in pripravljajo na način, da poudarijo njihov naravni okus, barvo in teksturo ter seveda vseh pet osnovnih okusov: sladko, slano, kislo, grenko in umami.
Hrana kot simbol japonske kulturne identitete
Posebno cenjena je estetska predstavitev jedi, zato je postavitev hrane na krožnike skrbno premišljena pa tudi izbira pribora ter servirnih posod je zelo skrbna in premišljena. Pri pripravi jedi uporabljajo različne tehnike kuhanja, naj bo to pečenje, kuhanje v vodi ali na pari, dušenje, cvrtje, ali pa tehnike, pri katerih se sestavine ne obdelajo termično, s tem da je vsaka metoda priprave hrane izbrana tako, da čim bolj poudari naravne okuse sestavin. Tipičen vašoku vključuje japonski kratkozrnati riž, ki je temeljna sestavina vsakega obroka in velja za glavni vir energije.
Vašoku prav tako igra pomembno vlogo ob japonskih praznikih in obredih, še posebej novoletnih. Za dobrodošlico prihajajočemu letu stepajo riževe kolače in pripravljajo posebne ter lepo okrašene jedi iz svežih, po možnosti čim bolj lokalnih sestavin, kot so riž, ribe, zelenjava in užitne divje rastline, med katerimi ima vsaka simboličen pomen, te jedi pa postrežejo na minimalistično okrašenih mizah in si jih družinski člani delijo med seboj. Osnovno znanje in veščine, povezane z vašokujem, kot so pravilno rezanje sestavin pri pripravi jedi in pravilno začinjanje hrane, se prenašajo iz roda v rod ob skupnih obrokih, pri vsem tem pa pomembno vlogo igrajo tudi učitelji in kuharski mojstri, ki širijo znanje in veščine tako s formalnim kot neformalnim izobraževanjem. Dandanes vašoku ni le simbol japonske kulturne identitete, temveč tudi globalni fenomen, ki navdihuje kuharje in ljubitelje hrane po vsem svetu. Japonske restavracije so razširjene tudi pri nas, jedi, kot so suši, tempura in ramen, pa so postale priljubljene tudi zunaj Japonske. Kljub temu vašoku ostaja globoko zakoreninjen v japonski kulturni tradiciji in ohranja vrednote spoštovanja do narave in harmonije.
