Zgodilo se je čez noč in bil je preblisk, ki je prešinil Iris Padežnik Malič, in tako danes Slovenske Konjice niso več znane le po konjiškem zmaju, ki biva v votli Konjiški gori nad mestom, po dvorcu Trebnik in zlatih vinogradniških gričih ter po Žički kartuziji s svojo veličastno samostansko zgodbo. Sloves Slovenskih Konjic je po vsej Sloveniji ponesel tudi Mali čoko. Mala sladolednica na konjiški avtobusni postaji, kjer je vedno živahno. Boljšega sladoleda na Štajerskem ni, je mogoče slišati, tu se ustavijo obiskovalci iz vse Slovenije in odnesejo domov marsikateri posebni okus, ki sta ga ustvarila Iris in njen mož Sašo. Toda najbolj od vsega so nasmejani obrazi domačinov pred vitrino tisti, ki Iris in Saša iz dneva v dan motivirajo, da v svoji mali sladolednici ustvarjata, izumljata, čarata in pišeta prav posebno zgodbo, v katero so od vsega začetka vključeni tudi njuni trije otroci.

Premikala bi gore

Tako kot veliko uspešnih zgodb se je tudi zgodba Malega čoka začela pisati na način: ena vrata se zaprejo, a se druga odprejo. Jasno, tako preprosto, kot se to sliši na papirju, ni šlo, toda ko je Iris pred sedmimi leti ostala brez službe, doma pa so jo čakali trije otroci, je bila primorana razmišljati, kako naprej. Takratni položaj je bil daleč od rožnatega, mož je bil zaposlen v vojski, z eno plačo pa ne bi bilo ravno najlažje preživeti, se je zavedala Iris. Toda potem je splet okoliščin prinesel povabilo prijateljev na sejem slaščičarstva in pekarstva v Riminiju, kjer je Iris Padežnik Malič prešinilo, da bi lahko delala sladoled.

»Ta ideja me je čisto prevzela,« pripoveduje. »Ko sem prišla domov ter možu in otrokom povedala, da bom delala sladoled, so bili navdušeni. Sladoled imamo vendar vsi zelo radi! Mož me je v celoti podprl, toda takrat, na začetku, nisva mogla vedeti, kaj vse se bo spremenilo.«

Toda Mali čoko je že kmalu postal pravi pravcati posel in romantične slike o sladoledu so se hitro razblinile v kopici dela.

Iris Padežnik Malič je takoj po vrnitvi iz Riminija začela iskati primeren prostor za sladolednico in ga našla na avtobusni postaji. To je bil majhen, komaj 32 kvadratnih metrov velik prostor nekdanje loterije. Sreča je bila na njeni strani, bi lahko rekli, toda prostor je bilo treba v celoti preurediti.

»Dvaintrideset kvadratov je malo,« poudarja Iris. »Spraviti v tak prostor vse stroje, ki so potrebni za proizvodnjo sladoleda, zamrzovalne omare, hladilnik in narediti še prodajni del, ni bilo enostavno. Ves koncept sladolednice nam je zrisal italijanski arhitekt, ki se ukvarja samo s snovanjem sladolednic, kajti jaz na začetku nisem vedela, ne kako visok ne kako širok je kakšen stroj. Ko so prišli mojstri, so delali samo po tistem načrtu in na koncu smo stroje na centimetre natančno postavili v prostor. Bila sem poleg pri vsakem žeblju, obenem pa se ves čas še izobraževala tako v ustvarjanju sladoleda kot v marketingu.«

V zgolj treh mesecih je Malo čoko zaživel. »Takrat bi lahko gore premikala, tako sem bila motivirana,« se spominja.

Družinski posel

Že prvo sezono se je pokazalo, da Mali čoko ne bo samo še ena sladolednica. Prav vsak član družine Malič je kmalu postal nepogrešljiv delček zgodbe. »Veste, kako je sploh nastalo ime Mali čoko? Mož je predlagal, kaj ko bi bili Čoko. Otroci so ob tem imenu kar skočili od navdušenja, takrat so bili namreč še vsi v šoli in saj veste, za otroke je čoko takoj asociacija na čokolino, pa še vsi ga radi jemo. Strinjali smo se, da bomo Čoko, naredila sem že logotip, vse je bilo pripravljeno, potem pa pride mož nekega dne iz službe in reče, da nekaj manjka pred Čoko, in to beseda Mali – kot Malič, naš priimek. Nič več ni bilo treba dodati, bili smo prevzeti,« pove Iris Padežnik Malič.

Sprva je bila sladolednica na avtobusni postaji odprta od jutranjih do večernih ur. Iris je zjutraj delala sladoled, po službi je v proizvodnjo vstopil še mož Sašo, sama pa se je prestavila v prodajni del za vitrino. Ob koncu tedna so jima pomagali tudi njuni otroci Luka, Jaša in Maša.

»Včasih sem bila tako izmučena, da nisem mogla več stati na nogah. Pa me je mož bodril, naj se spomnim, zakaj sem začela delati sladoled. Ko smo ob desetih zvečer zaprli Malega čoka, sva z možem včasih do enih, včasih pa do treh zjutraj delala sladoled, šla spat za nekaj ur, ob devetih zjutraj pa smo bili že odprti. Res je bilo naporno,« se spominja.

Toda ob močni podpori drug drugega sta prebrodila prvo leto in ker je vse bolj kazalo, da bo Mali čoko potreboval dodatno silo, je Sašo pustil službo v vojski in se popolnoma posvetil sladoledu.

Z združenimi močmi sta začela ustvarjati okuse, v katere sta vključila najrazličnejše lokalne proizvajalce surovin, okuse, ki nas ponesejo v čase nekdanje države ali v eksotične dežele, v našo mladost ali pravljični decembrski svet. Klasika ostaja nepogrešljiva in vedno v vitrini.

200 okusov na leto

»Bistvo našega sladoleda je, da je domač, da delamo čim bolj sezonsko in lokalno. Sladoledi niso sladki, imajo malo sladkorja in so brez hidrogeniziranih oziroma transmaščob. Mleko dobimo iz mlekarne Celeia, kar pomeni, da je od okoliških kmetov. Za sladoled je namreč pomembno, da je mleko vseskozi enakega okusa. Sama imam na primer zelo rada črni gozdiček in točno vem, kakšnega lahko pričakujem. Sadne sladolede delamo iz sezonskega sadja. V Zrečah gojijo na primer sibirske borovnice in ko je sezona, imamo sladoled iz sibirskih borovnic. V eni banjici malinovega sladoleda, ki ima štiri litre, je tudi po tri kilograme malin. Z možem zelo rada tudi eksperimentirava. Maja imamo jugonostalgijo in takrat narediva na primer okuse domačice, bajadere, tudi baklavo sva že naredila. Eksperimentirava z vinom, s konjiško penino, z gin tonikom, marsikaj poskušava spraviti v sladoled. V sezoni zamenjamo tudi do 200 okusov, vitrina jih ima 20. Predvsem konci tedna so obarvani z novimi okusi,« navaja Iris.

V vitrini pa nikoli ne manjka konjiški zmaj, po katerem še posebno radi posežejo otroci. »Rada imam knjige in zgodbe in ta o konjiškem zmaju mi je bila vedno všeč. Kot otrok sem si namreč predstavljala, da v Konjiški gori res nekaj hrumi. Ker je bilo ravno jurjevanje, smo obudili lokalno legendo, konjiški zmaj je vendar maskota Slovenskih Konjic. Zmaj je zelen in ima rdeč jezik in tako smo začeli iskati okuse v taki kombinaciji, ki bi bili tudi čim bolj poletno osvežujoči. Nastal je okus lubenice in zelenega jabolka, ki ga otroci obožujejo,« pravi Iris.

Kakšnih velikih skrivnosti Iris in Sašo ne skrivata, kakovostne sestavine so bistvo, grami pa tisti, ki delajo razliko med sladoledi. »Gotovo je najin arašid tak, kakršen je, zaradi točno določene količine piranskosolnega cveta,« odvrne. Seveda imata tudi recepte skrbno zapisane. Na gram natančno.

Biti majhen je najlepše

Da bo Mali čoko postal tako velika zgodba, si Iris Padežnik Malič vsaj na začetku ni mislila. »Predstavljala sem si, da bo mož delal v vojski, jaz bom prodajala sladoled, hči, ki je imela takrat devet let, bo prišla iz šole in bova skupaj delali domačo nalogo, medtem pa bom jaz postregla kakšno stranko,« se spominja. A se je ta scenarij hitro obrnil na glavo. Sladoled ni le romantika, strast in slast, ampak je prinesel s seboj veliko neprespanih noči in stresa.

»Začetki so bili res težki. Ne veš, kaj te čaka, račune pa je treba plačati. Bila sva v precepu, ali naj mož pusti službo ali ne. In potem samo delo: koliko sladoleda moraš pripraviti za konec tedna, za lepo vreme, počasni smo bili, pred vitrino pa gneča, včasih tudi do parkirišča. Toda ko verjameš v nekaj, greš dalje, ne glede na vse težko, ki pride v življenju. To je enako kot rojstvo otroka. Ne veš, kaj pričakovati, in pri prvem se ti življenje obrne na glavo. Zato tudi midva z možem vedno rečeva, da je Mali čoko najin otrok, ki nam je vsem spremenil življenje. Seveda, ko otrok shodi in zraste, bi lahko imel še enega in še enega in tako smo tudi mi imeli ideje, da bi imeli še kakšno poslovalnico, a smo si premislili. Kajti biti manjši, butični in delati s srcem je najlepše,« se po vseh teh letih zaveda Iris.

Lepo pa je tudi videti stranke, ki se iz dneva v dan in iz leta v leto vračajo. »Otroci pridejo na poganjavčkih že kako minuto pred svojimi mamicami. Ali pa kužki, ki se uležejo pred vitrino, ker vedo, da bodo dobili vaniljev sladoled, in ne gredo nikamor, dokler ga ne dobijo. Res mi je lepo, ko se spomnim nosečih mamic, ki pridejo zdaj že z majhnimi otroki, ki sami naročijo sladoled. Ljudje se družijo in pogovarjajo, ko čakajo v vrsti, in veliko jih pride na repete ali pa rečejo, da se ga ne morejo prenajesti. Take stvari te seveda polnijo in so velika motivacija,« priznava Iris Padežnik Malič.

Kaj pa Maličevi, se kdaj prenajedo sladoleda? »Nikoli, vsaj jaz se ga ne morem,« odgovori. »Kadar nisem v proizvodnji in mož zaključi delo, mi vedno prinese domov degustacijski lonček. To je teh malih pet degustacijskih kepic. Ve, katere so moje najljubše.«