Na spletni strani društva je zapisano, da je bilo društvo ustanovljeno 23. maja 2000 iz hudomušne ideje.

Zgodba se je pravzaprav začela zato, ker smo po osamosvojitvi zelo hitro prišli do tega, da je domača kuhinja začela izumirati, glavni povod za nastanek društva pa je bil, ko so na neki zelo pomembni državni prireditvi za zakusko postregli pomfrit. Prvi večji dogodek društva smo organizirali že jeseni 2001, v Mokronogu je potekal 1. svetovni festival praženega krompirja, ki se ga je kljub slabemu vremenu udeležilo kar 300 udov. Uvedli smo jedilnik, na katerem bil pražen krompir glavna jed, za prilogo pa smo imeli pečenega vola. Danes, po 24 letih, lahko rečem, da se je pražen krompir tudi po zaslugi društva vrnil na jedilnike mnogih starih gostiln in restavracij.

Iz te hudomušne ideje je nastala kar resna stvar. Imate celo uradno himno, za katero je besedilo skoval Dušan Velkavrh, uglasbil pa jo je Mojmir Sepe, uvodni stih pa pravi: sladko je vince in hladen je pir, toda najboljši je pražen krompir.

Oba sta bila člana oziroma, kakor mi rečemo, uda društva. Fran Levstik je nekoč zapisal: udje slovenskega društva se združujejo v organizirane enote. Slovenci moramo biti ponosni na svojo zgodovino, ki se ni začela leta 1991.

Stanislav Menard: Doslej smo našli več kot petdeset različnih narečnih imen za pražen krompir, ki je povsem avtohtona slovenska jed. Praženega krompirja na tak način ne poznajo nikjer drugje. Foto: Bojan Velikonja

Za svoj grb pa ste izbrali koloradskega hrošča. Tudi precej nenavadno, saj ta »zver« velja za največjega sovražnika krompirja.

To je živo bitje, ki ne more brez krompirja. Tako kot mi, udje društva, ne.

Pa je pražen oziroma restan, tenstan ali dinstan, kot se mu tudi reče pogovorno, res povsem avtohtona slovenska jed?

Doslej smo našli več kot petdeset različnih narečnih imen za pražen krompir, ki je povsem avtohtona slovenska jed. Praženega krompirja na tak način ne poznajo nikjer drugje. Najstarejši zapisan recept na svetu, ki opisuje tako pripravljen krompir, izvira iz leta 1797, v njem pa je zapisano: »krompir, k se z mesam je«, kar pomeni, da je šlo za glavno jed in ne za prilogo. Da je res slovenska avtohtona jed, pa dokazujejo tudi podatki s terena. Naši udje so potovali in raziskovali, če bi kje našli na tak način pripravljen krompir, pa niso našli nič, čeprav je krompir zelo razširjen po vsem svetu.

Ampak Švicarji imajo svoj rosti, ki precej spominja na naš pražen krompir in velja za njihovo nacionalno jed.

To je povsem druga jed in nima nobene zveze z našim praženim krompirjem. V domovini krompirja na planoti Altiplano v Andih sta na primer prav tako doma prašiček in čebula, pa ni nikoli nikomur prišlo na misel, da bi to zložil v eno jed, kot smo to naredili pri nas, pa čeprav smo ga v slovenskih deželah začeli uživati precej pozno. In še to se je začelo 16. maja 1767 z ukazom Marije Terezije, ki so ga naši udje našli v habsburških arhivih. Treba je vedeti, da so v začetku 18. stoletja ljudje v deželah Kranjske umirali od lakote.

Ste ji zato posvetili spomenik v Šenčurju?

Spomenik pravzaprav ni posvečen njej, ampak krompirju. To, da je Marija Terezija del spomenika, je umetniški izraz kiparja in akademika Janeza Pirnata, ki si je spomenik zamislil kot paviljon iz marmorja, na sredini pa je na bronastem reliefu upodobil cesarico z žezlom in krompirjem v rokah. Imajo pa tudi Kitajci svojo Marijo Terezijo, to je Deng Šjaoping, ki je bil vrhovni vodja Ljudske republike Kitajske v letih 1978–1989. Tudi on je zaukazal, da se na Kitajskem začne saditi krompir, in danes je Kitajska daleč največja pridelovalka krompirja na svetu. Današnji kitajski čudež, kot temu radi rečemo, je zrasel na krompirju.

Kako pa je s posameznimi sortami, ki so najbolj primerne za pražen krompir? Nekoč je za najboljšo sorto veljal cvetnik, sorta, ki je izginila s slovenskih njiv.

V domovini krompirja na obali jezera Titikaka je mesto Puno, kjer imajo genetsko banko krompirja in v njej je na primer med 6500 sortami, kolikor jih je približno v arhivu, še vedno popisan in zabeležen ta naš slavni cvetnik. Od današnjih sort sta za praženje najbolj primerni monte carlo in manitu, pa tudi sorta mangart, ki je plod slovenskega znanja. Ampak roko na srce, danes se iščejo sorte, ki so najbolj ugodne v ekonomskem smislu.

Pa se tega cvetnika ne bi dalo vzgojiti na novo?

Morda, ampak očitno finančnega ozadja, da bi se nekdo tega lotil, ni. Lahko pa povem, da smo na naši društveni njivi preizkusili že okrog dvesto različnih vrst krompirja. Zadnja leta vsako leto posadimo okrog dvanajst različnih sort, ki jih nato preizkušamo, ali so primerne za pripravo našega praženega krompirja.

Glede recepta za tradicionalni pražen krompir veljate za hude puriste, saj mora biti pravi pražen krompir pripravljen zgolj iz krompirja, ocvirkov, čebule, svinjske masti in soli.

To je dejansko definirala naša kulinarična znanost. Seveda pa povsod po državi glede na lokalne posebnosti takšni in drugačni kuharji jed oplemenitijo po svoje. V Goriških brdih na primer v pražen krompir dajejo panceto, na Kozjanskem na drobno narezane suhe slive … Teh detajlov je mnogo.

Ste morda razmišljali, da bi ta osnovni recept kaj modificirali, saj je dandanes moderno štetje kalorij, svinjska mast ter ogljikovi hidrati pa veljajo za precej moteče faktorje pri novozapovedanih prehranjevalnih smernicah.

Za take potrebe smo razvili tri ali štiri vegetarijanske recepte, tako da to že obstaja. Ampak to je tako, kot da nekdo reče, da bi jedel vegansko klobaso ali pa veganski sir.

Ljubitelji praženega krompirja bi bili lahko močan politični element, gleda na to, da Slovenci veljajo za krompirjev narod. V več evropskih državah imamo na primer stranke ljubiteljev piva, v Avstriji je letos na parlamentarnih volitvah kandidirala pivska stranka. Ste morda razmišljali tudi kaj v tej smeri?

O tem se je razmišljalo že takoj na začetku ob ustanovitvi društva, zato so takrat naši udje sklenili, da je kakršno koli politično udejstvovanje v društvu strogo prepovedano. Druga stvar, ki je strogo prepovedana, pa je sklepanje kakršnih koli poslov naših članov v okviru društvenih dejavnosti. O tem naj se pogovarjajo na golfu, pri nas, če kdo pride na našo njivo, pa se pogovarjamo zgolj o krompirju.

So vas pa verjetno za podporo že nagovarjale razne politične opcije?

Seveda. Ampak našim članom je strogo prepovedano komentirati kar koli iz sveta politike, čeprav sami pripadajo takšnim in drugačnim političnim opcijam. Pravilo na vseh naših prireditvah je, da smo pred krompirjem vsi enaki. Smo pa res dobivali mnogo ponudb, da bi se takšni ali drugačni fotografirali z nami. Ampak nas to res ne zanima, ker želimo promovirati staro slovensko kuhinjo in staro slovensko jed. Je pa to očitno res tak filter, da v teh 24 letih nismo imeli primera, da bi morala ukrepati naša disciplinska komisija.

Je vaše društvo aktivno tudi zunaj meja Slovenije?

Seveda je. Na naša svetovna srečanja, kot jim rečemo, prihajajo iz raznih držav, naše društvo pa je aktivno tudi v drugih državah, sploh tam, kjer živijo naši zamejci. Z našo ponvijo smo obiskali beneške, porabske in koroške Slovence. V župnijski kroniki Monoštra denimo piše, da je bilo naše druženje ob ponvi praženega krompirja največja slovenska prireditev, odkar se piše župnijska kronika. Piše pa se petsto let. Tudi v Doberdobu je močna sled našega delovanja, v Bilčovsu na Koroškem pa so naši Slovenci pred dvanajstimi leti predstavljali našo zgodbo in danes imajo tam vsako leto dan krompirja, ki velja za največjo slovensko prireditev v Avstriji in verjetno tudi drugod na svetu. Vsako leto jo obišče kakih sedem tisoč ljudi. Naše društvo je bilo povabljeno tudi, ko je družina Habsburg na Dunaju organizirala proslavo ob tristoletnici cesarice Marije Terezije, ko so Združeni narodi leto 2008 razglasili za leto krompirja, pa so nas iz Organizacije Združenih narodov za prehrano in kmetijstvo (FAO) kot edine iz Slovenije povabili na Kanalske otoke, kjer so imeli prireditev, povezano s krompirjem. Na obeh prireditvah je dišalo po praženem krompirju iz naše društvene ponve.