Ko je mladi in radovedni Janez Rakovec pred petimi leti prišel na nenavadno idejo, da bi na domači kmetiji pod Joštom v Kranju začel gojiti alge, je bilo v krogu okoli njega zaznati nekaj dvomov. Na tradicionalni kmetiji v vasi Struževo, ki se, izkoriščajoč rodovitno zemljo v ozkem pasu, razteza proti širnim poljem, so kot na številnih kmetijah na Gorenjskem nekdaj prevladovali krompir, repa in zelje ter nekaj glav živine. Toda osamosvojitev Slovenije je prinesla prve spremembe. Janezova podjetna starša Simon in Helena sta najprej odprla trgovinico, ki so jo ljudje hitro sprejeli za svojo, se povsem posvetila mesarstvu, nato izpraznila hleve, prostore pa uredila in začela počasi razvijati tudi gostinstvo in turizem na kmetiji.
»Takrat sta bila pred razcepom. Če sta bila v trgovini, so se drle krave v hlevu, če sta hitela v hlev, so čakali ljudje. Za nekaj se je bilo treba odločiti in sta se za trgovino,« je na svoj šaljivi način spregovoril Janez Rakovec. Danes ostajajo na domačiji Pr' Matjaž osredotočeni predvsem na predelavo suhomesnatih izdelkov, medtem ko na desetih hektarjih obdelovalnih površin pridelujejo ječmen, koruzo in krompir. Toda odkar se je Janez že v srednji šoli navdušil nad algami, je sredi gorenjskih polj zrasel tudi velik rastlinjak s tremi bazeni, kjer Janez goji zeleno algo spirulino.
To ni morska trava
Tam je vroče in vlažno, kot bi človek stopil v tropski gozd. Spirulina potrebuje vseskozi toplo vodo, da raste. Idealno je od 30 do 35 stopinj Celzija, kar seveda pomeni nenehno hlapenje. Toda če kdo misli, da bo v bazenih zagledal morsko travo, ki v mešanju vode valovi zdaj naprej, zdaj nazaj, se precej moti. Spirulina je s prostim očesom pravzaprav nevidna vijačnica oziroma spirala, od tod tudi njeno ime, ki plava v vodi. Ker je zelenomodre barve, se prozorna voda ob njeni rasti obarva zeleno.
V treh velikih bazenih, v najmanjšem je 15 kubičnih metrov vode, v srednjem 17,5 in v največjem 19, vseskozi mešajo vodo in jo potiskajo naprej. »Glavni namen je, da spirulino enakomerno razporedimo po globini vode, kar je najbolj optimalno za njeno rast,« nam je dejal Janez in razložil postopek pridelave te zelenomodrikaste alge.
»Najprej imam en liter spiruline, ki jo razcepim naprej v deset litrov, teh deset v sto. Ko imam sto litrov spiruline, jo dam v inokulacijski bazen, kjer se zgosti, šele nato jo preselim v velik bazen, v katerega dodam sol in mikrohranila. Ves čas je treba tudi uravnavati vrednost pH. Kakšen teden dni do štirinajst dni, odvisno od vremena, spirulina raste. V enem tednu se zgosti do deset centimetrov, v 14 dneh do 20 centimetrov. Potem se začne žetev, kar pomeni, da jo počrpamo iz bazena, to pa delamo s posebnim strojem, žetvenikom, ki deluje kot cedilo. Ob lepem vremenu žanjemo tudi vsak dan, ker tako hitro raste.«
Toda kljub vsemu iz enega bazena ob res dobrih pogojih, kar je na Gorenjskem po navadi le julija in avgusta, požanjejo zgolj kakšnih 700 gramov suhe spiruline na dan.
Po črpanju nastane gosta struktura, ki jo lahko že brez težav odrežemo z nožem in pojemo. To je sveža spirulina, ki ima tudi najbolj nevtralen okus, je poudaril Janez. Nato sledita sušenje in dehidracija na tri do štiri odstotkov vlage, spirulina pa se spremeni v prah ali hrustljave nitke, ki jih lahko jemo same ali potresemo po kakšnem prigrizku, namazu in dodamo v jed.
Navdušen nad drugačnim
Janeza je za alge navdušil profesor na srednji šoli Borut Lazar, s katerim sodelujeta še danes. »Od nekdaj me je zanimalo novo in drugačno. Ali je to nova hrana, nov produkt, drugačen pristop do dela. Ker še nihče pri nas ni na veliko gojil spiruline, sem se začel zanimati zanjo, jo testirati, brati o njej in brskati po internetu.«
Želja in navdušenje sta bila velika in najprej je Janez spirulino testiral kar v domači hiši, kjer je pri peči naredil majhen bazenček, s pomočjo soseda postavil luči, ki so predstavljale umetno sonce, mešala pa je sestavil iz starih zobnikov od koles in motorčkov, ki pomagajo vrteti piščanca v pečici. »Seveda so se sprva vsi nekoliko šalili, od domačih do sosedov, kje sem našel te alge. A sam pri sebi sem vedel, da moram poskusiti, že zato, ker me je to tako navdušilo. Če ne bi poskusil, bi se namreč vse življenje žrl. Takšen človek sem. Ko se v nekaj zapičim, moram to izpeljati, in pripravljen sem za to delati cele dneve, če ne drugega, da vsaj vidim, ali bo uspelo ali ne,« je dejal Janez.
Že naslednje leto sta z bratom Jakobom sestavila prvi rastlinjak z bazenom in to je bil trenutek, ko so mu prav vsi priskočili na pomoč in ga podprli, od domačih do sosedov in prijateljev. »Videli so, da res ne bom odnehal, haha. Veste, v naši vasi smo zelo povezani, pomagamo si in sodelujemo med seboj. Če ne bi imel takih sosedov, ne verjamem, da bi se lahko tega lotil, kot sem se. Eden od njih ima bager, drugi mi je posodil orodje, tretji pomagal pri delu. Vmes pa smo se veliko smejali in si stali ob strani,« je iskreno spregovoril Janez.
Letos minevajo tri leta, odkar je proizvodnja spiruline stekla v velikem rastlinjaku, v tem času pa je moral Janez postaviti pravzaprav cel prodajni trg in zasnovati celoten produkt. In zanimivo, že pri sami registraciji dejavnosti se je zataknilo, kajti alge v kmetijstvu ne spadajo nikamor. »Nihče ni vedel, kaj mora zakonodajno pisati na embalaži, katere papirje moram voditi, in na začetku so me pošiljali od enega do drugega. Potem pa sem stvar rešil tako, da sem postal samostojni podjetnik,« je lahkotno odvrnil Janez.
V svojem rastlinjaku preživi ogromno časa, povprečno po več ur na dan. Prostora za raziskovanje je namreč še veliko in ravno to je tisto, kar ga navdušuje. »Spirulina se aktivno goji šele od leta 1950, medtem ko klasično kmetijstvo obstaja že več tisočletij. Prav zato je še toliko neraziskanega na tem področju in ker ni veliko gradiva, moram velikokrat sam preizkusiti, ali kakšna stvar deluje ali ne,« je dejal.
Trg spiruline se iz leta v leto povečuje in širi, ljudje jo spoznavajo in posegajo po njej. Poleg dveh različic, v prahu in hrustljave spiruline, Janez sodeluje še s Piranskimi solinami, s katerimi izdelujejo čokolado, s čokoladnico Mamo Paulo, s katero delajo čokoladne dražeje s spirulino, medtem ko s kmetijo Malnarič z Dolenjskega sodelujejo pri pirinih testeninah s spirulino.
»S pridelavo spiruline pridelaš največjo količino beljakovin na določeni površini. Z nobeno drugo kulturo ali poljščino to ni mogoče in ravno zato se mi zdi tako zanimiva. Zelo je trajnostna in za njeno gojenje se porabi najmanj vode, veliko manj kot za krompir ali koruzo, čeprav raste v vodi. In povrhu vsega je še zdrav produkt, poln magnezija, železa in drugih vitaminov, vsebuje pa tudi fikocianin, ki je najboljši naravni detoksikant. Njegova funkcija je, da ščiti celice proti vnetju in spira toksine iz telesa,« je povedal Janez.
Spirulino trži pod blagovno znamko Eko Janez. »S tem imenom smo preprosto želeli povedati, da gre za nekaj naravnega, ekološkega in zdravega, domačega in slovenskega, s katerim se lahko vsak poistoveti. Da je tu nekje neki zdrav, ekološki Janez, ki to z dobro voljo prideluje,« je še dejal.
Pozitivni pogled in dobra volja
Da bo ostal na kmetiji in postal kmet, je Janez vedel že zgodaj, saj je bil od nekaj rad v naravi. »Ko sem bil še majhen, sem že nosil majico Jaz sem kmet, haha. Otroci smo bili vedno zunaj in na polju, pri vsakem delu smo pomagali in še danes, ko moram biti v pisarni, je to zame prava muka. Raje sem na svežem zraku, tudi če je dež in slabo vreme,« je dejal.
V delo in pomoč na kmetiji je vpeta vsa družina, bratje in sestre si pomagajo med seboj, s starejšo sestro sta na primer zasnovala celotno grafiko blagovne znamke Eko Janez, pod katero prodajajo spirulino, ko gostijo zaključene skupine, pa se prav vsi spremenijo v kuharje, pomivalce posode in natakarje.
»Mama in oče sta nas lepo vzgojila in veliko naučila, predvsem to, da gledamo na stvari pozitivno. Vsi bratje in sestre smo delavni in v vsem, kar počnemo, iščemo dobro voljo. Še danes se pri vsakem delu tudi zabavamo. Ali je to pomivanje krožnikov ali delanje klobas. Vedno najdemo kaj, da se imamo tudi lepo. Z veseljem in pozitivno energijo pridelujemo tudi spirulino in to se gotovo čuti tudi v izdelku,« je prepričan Janez Rakovec.
