Tiramisu je nedvomno globalna ikona italijanske kulinarike. Kot se radi pohvalijo Italijani, naj bi bila beseda tiramisu ob pici in špagetih ena izmed petih najbolj znanih italijanskih besed, ki jih znajo izgovoriti po vsem svetu. Čeprav je avtorstvo tiramisuja ali tiramesùja, kot mu rečejo v beneškem narečju (tireme su po beneško pomeni dvigni me), zaposlovalo številne raziskovalce kulinarične dediščine, za očeta modernega tiramisuja velja Roberto Linguanotto - Loli, ki je neprekosljivo poslastico ustvaril v restavraciji Le Beccherie v središču Trevisa. Umrl je v začetku tega meseca v 82. letu starosti.
Legenda, ki že desetletja kroži po svetu, pripoveduje, da naj bi Linguanotto recept za tiramisu zasnoval v božičnem času leta 1969, ko mu je med pripravo vaniljevega sladoleda v skledo z rumenjaki in sladkorjem padla žlica maskarponeja, kar ga je, potem ko je žlico obliznil, tako navdušilo, da je razvil »tiramesu«.
Na spletni strani treviške restavracije Le Beccherie, ki obratuje še danes, pa omenjajo malce drugačno verzijo zgodbe. Gostom naj bi jo prvič ponudili leta 1972, s tem da je Linguanotto posodobil recept iz leta 1955, ko je bila danes že pokojna solastnica restavracije Alba di Pillo Campeol (tako kot njen mož Ado Campeol je umrla leta 2021) noseča, njena tašča pa ji je vsak dan za krepčilen zajtrk pripravila »zabaglione« oziroma vinski šado in kavo. Ko se je šefinja po porodu vrnila na delovno mesto, je skupaj s kuharskim mojstrom Linguanottom, ki je takrat komaj prišel delat v restavracijo, poskušala poustvariti sladico, podobno svojim nosečniškim zajtrkom. Uspelo naj bi jima šele po letih eksperimentiranja z različnimi sestavinami od smetane do rikote, nazadnje pa sta le odkrila magični okus kreme z maskarponejem in jo poimenovala tiramesu.
Tiramisu kot afrodiziak
A zgodba o tiramisuju vseeno ni tako preprosta, saj si poleg Benečije (Veneto) pravico do lastništva te ene najbolj priljubljenih sladkih razvad lastijo še v Furlaniji - Julijski krajini, saj naj bi s »tiramesujem« že leta 1938, torej pred drugo svetovno vojno, v napol zamrznjeni različici stregli v eni od restavracij v Pierisu ob Soči. No, Benečani vračajo udarec z menda povsem resnično in z zgodovinskimi dokumenti podprto zgodbo, da je tiramisu nastal v Trevisu leta 1800 in da avtorstvo pripada neki madame oziroma lastnici bordela v središču mesta, ki je tiramisu izumila zato, da ga je svojim strankam ponudila ob koncu večera, ko so odhajali domov k svojim ženam, da bi lahko taisto delo, ki so ga opravili v hiši razvrata, ponovili še doma. Njena krepčilna sladica naj bi imela namreč močne afrodizične lastnosti. Spet druga zgodba, ki naj bi slonela na precej trhlih dokazih, pa tiramisu locira celo v 17. stoletje v mesto Siena, kjer naj bi to sladko pregreho prvič pripravili v Toskani, in to v čast velikega vojvode Cosima III. Medičejskega.
Zahtevne naloge, kaj so miti in legende in kaj resnica o tiramisuju, sta se v začetku tega tisočletja lotila Gigi in Clara Padovani ter leta 2016 izdala monografijo, posvečeno tej sladici, z naslovom Tiramisù. Storia, curiosità, interpretazioni del dolce italiano più amato, kar naj bi po slovensko pomenilo Zgodovina, zanimivosti in interpretacije najbolj priljubljene italijanske sladice. Kot sta priznana avtorja, ki sta med drugim izdala več kot dvajset knjig, povezanih z italijansko gastronomijo, razložila v enem izmed intervjujev, tiramisu ne pripada ne Benečiji ne Furlaniji - Julijski krajini, temveč Italiji.
Med avtorji tudi Tomaž Kavčič
»Z zgodovinskega vidika so ga izumili v furlanski gostilnici Norma Pielli v hotelu Roma v Tolmeču (Tolmezzu), kjer sva našla račune iz leta 1959, čeprav je v Pierisu kuharski mojster Mario Cosolo pripravil 'coppo vetturino', sladico, podobno kupi, ki so jo že leta 1950 imenovali 'tirime su', za kar obstaja fotografski dokaz. Je pa res, da je šlo v teh primerih za tiramisuje, ki so bili precej drugačni od tistega, ki ga poznamo danes, saj v njih ni bilo ne maskarponeja, ne piškotov, niti kave, ampak je šlo za neke vrste zloženke z jajčno kremo in biskvitom. Leta kasneje se je dokazano tiramisu pojavil še v dveh restavracijah v Trevisu, leta 1958 v restavraciji Al Camin, ustvarila ga je kuharska mojstrica Speranza Bon, in nazadnje pridemo še do tradicionalne različice tiramisuja iz restavracije Le Beccherie družine Campeol, ki sta jo pripravila Linguanotto in Alba Di Pillo Campeol okrog leta 1970. Prvi recept pa je bil objavljen šele leta 1981 v reviji Vin Veneto in dejstvo je, da so prav Benečani tiramisu raznesli po svetu. To je dokumentirana zgodovina, vse drugo je mit. Če želite dokumentirati nastanek neke jedi, morate najti zapisan recept in tiramisu se ne pojavi v nobeni zapisani obliki pred letom 1981,« sta povedala Gigi in Clara Padovani.
Sta pa v čast tej italijanski dobroti v knjigo uvrstila še 44 tiramisujev, ki jih je pripravilo 26 kuharjev, recepti, sestavine ali mojstri pa so iz 14 različnih držav. Med njimi je paleta kuharjev, ki je v takratnem času skupaj zbrala 25 Michelinovih zvezdic. V izbrani družbi svetovno znanih mojstrov kuhalnice se je znašel tudi slovenski mojster Tomaž Kavčič iz Gostilne pri Lojzetu, ki domuje na gradu Zemono in je danes prav tako ponosni lastnik ene Michelinove zvezdice. Pripravil je svojo različico tiramisuja, ki ga je navdahnila znamenita vipavska burja, ki skozi Vipavsko dolino piha proti Trstu.
Posebnost njegove kreacije je v tem, da je sladico v razstavljeni obliki obesil kar na drevo in jo poimenoval boramisu, ker burji Italijani rečejo »bora«. Kot pravi Kavčič, ga je pri tem poleg razvpitega vetra navdahnil spomin na to kultno italijansko sladico še iz otroških dni, ko sta gostilno pri Lojzetu še na prejšnji lokaciji v času nekdanje države Jugoslavije vodili njegova mama in babica in so morali po sestavine hoditi čez mejo.
