Peka ftire ali izvorno il-ftire se je razvila skozi stoletja, ko je bila Malta pod vplivom različnih civilizacij, ki so tod prehajala skozi različna zgodovinska obdobja, njena značilnost pa sta okrogla ali ovalna in rahlo sploščena oblika ter hrustljava skorja, pod katero se skriva mehka notranjost, ki jo krasijo številne večje ali manjše luknje. Prva pisna omemba tega ploščatega posebneža naj bi segala v 16. stoletje, ko so na Malto prišli vitezi reda svetega Janeza Krstnika in peki iz Italije ter v tradicionalno pripravo, kot so jo poznali domačini, uvedli nove tehnike priprave in pečenja kruha, predvsem pa nove vrste pšenice. Poseben dogodek, povezan z zgodovino kruha na Malti, se je zgodil po prvi svetovni vojni, leta 1919, ko je bila Malta pod britansko vladavino, prebivalstvo pa se je uprlo kolonialnim vladarjem in hkrati buržoaziji ter lastnikom mlinov. Po vojni se je namreč zelo podražila hrana, še posebno pšenica, kar je privedlo do močno navitih cen kruha, za povrh pa je britanski guverner zavrnil dodelitev subvencij mlinarjem, kar je povzročilo to, da je cena že tako dragega kruha še narasla. Maltežani so se znašli na ulicah in uničili dva mlina, med nemiri pa so britanske čete ubile štiri ljudi. Ta dogodek je na Malti znan kot Sette giugno oziroma sedmi junij, in je hkrati tudi malteški državni praznik.
Med tradicijo in eksperimenti
Osnova za pripravo ftire, ki je ime dobila po arabski besedi fatir, kar pomeni nekvašeni kruh, je preprosta in temelji na tradicionalnih sestavinah: moki, vodi, oljčnem olju in soli, ključ do njenega značilnega okusa pa se poleg visoke temperature, ki se razvije v tradicionalnih kamnitih pečeh na drva, skriva tudi v posebni tehniki gnetenja, oblikovanja ter dolgotrajnem procesu fermentacije testa.
Ftiro na Malti najpogosteje uporabljajo za pripravo sendvičev, tako da kruh prerežejo na polovico, ga napolnijo s tunino, sardelami, krompirjem, paradižnikom, oljkami, kaprami, vloženo čebulo in oljčnim oljem, kar odraža sredozemski značaj Malte, se pa pogosto znajde kot priloga k različnim jedem ali pa se uporablja kot podlaga za pico ali fokačam podobne kulinarične kreacije, pri katerih jo obložijo z najrazličnejšimi sestavinami lokalnega sredozemskega izvora. Kruh je zelo pogosto povezan z družinskimi in verskimi srečanji, praznovanji ter festivali, kar ga je skozi leta ustoličilo za simbol malteške enotnosti in tradicije, pa čeprav novodobni kuharski mojstri veliko eksperimentirajo tudi z novimi okusi in sestavinami, da bi tradicijo priprave ftire ohranili živo in aktualno še za mlajše generacije.
Ne samo kulinarična zgodba
Poseben čar, ki spremlja ftiro, je po mnenju Unesca še v tem, da za v nasprotju z drugimi vrstami kruha, ki jih pečejo na Malti in so največkrat v obliki štruc, ne vsebuje popolnoma nobenih konzervansov ali aditivov. Poleg tega jo še vedno gnetejo in pečejo na roke, pri čemer pridejo do izraza izkušeni pekovski mojstri ali pa domače roke gospodinj, tako da se veščina peke prenašajo na naslednje generacije tako v družinskem okolju kot prek šolskih in vajeniških praks, v novejšem času pa prav tako prek družbenih medijev in kuharskih blogov.
Tudi za vse tiste, ki pridejo na Malto kot turisti, pokušina ftire ni zgolj posebna kulinarična izkušnja, pač pa tudi potovanje skozi zgodovino in kulturno tradicijo otoka, še sploh zato, ker so v zadnjih dvajsetih letih tradicionalne pekarne začele izginjati.
