Leta 2015 sta Tadžikistan in Uzbekistan v presledku nekaj tednov ločeno zaprosila Unesco, da uvrsti oshi palov in palov na seznam nesnovne kulturne dediščine, povezane s kulinariko, kar jima je tudi uspelo. Tako kot se v Uzbekistanu način življenja, povezan s pripravo hrane in z njo povezanega družabnega življenja, vrti okrog palova, je v Tadžikistanu ustroj družbe povezan z oshi palovom. Sama etimologija imena jedi je povezana s perzijščino, v kateri osh pomeni juha ali enolončnica, palov pa pomeni kuhan riž.
Iz generacije v generacijo
Kot so zapisali pri Unescu, je v Tadžikistanu oshi palov znan kot kralj vseh obrokov, saj ustvarja družbene vezi in spodbuja prijateljstvo. Ko na primer družina želi izraziti svojo naklonjenosti sosedom, jim običajno v znamenje spoštovanja in prijateljstva pošlje ogromen pladenj te jedi, gosti, ki pridejo h komu domov, pa so vedno postreženi s še posebej bogato različico te specialitete.
Riž ima v Tadžikistanu, ki je od nekdaj veljal za najrevnejšo državo osrednje Azije, nasploh nadvse pomemben in celo kultni status, saj med prebivalstvom kroži rek, da je zrno riža zob preroka Mohameda. Zato je bil nekoč riž največkrat namenjen predvsem gostom, sami pa so ga uživali le ob posebnih priložnostih. Ne glede na to, koliko drugih jedi so pripravili za goste, če ni bilo riža, je pojedina še vedno veljala za slabo. Danes pilaf, kot je tudi ime te jedi, ki temelji prav na rižu, jedo revni in bogati, tisti v mestih in na vasi, skratka postrežejo ga praktično ob vsakem manjšem ali večjem praznovanju, obletnici, poroki, sedmini ali pa v sklopu raznih verskih prireditev in koncertov tradicionalne glasbe. Za kuhanje so zadolžene skupine moških ali žensk, naj bo to na svojem domu v družinskem okolju ali ob druženju v čajnicah in igranju glasbe ter petju. Znanje in veščine, povezane s pripravo oshi palova, se prenašajo iz roda v rod v okviru družine ali pa v kuharskih šolah, kjer se še posebej trudijo, da bi vsaka nova generacija osvojila umetnost priprave in jo posredovala svojim naslednikom.
Premirje ob krožnikih
V najpreprostejši obliki sestavine, ki se uporabljajo za pripravo pilafa, vključujejo jagnječje meso, čebulo, korenje, čičeriko in riž, povezujejo pa jih različne začimbe in zelišča. Priprava dobrega oshi palova v Tadžikistanu nasploh velja za umetnost, zato ima praktično vsaka družina svojo skrivnost, povezano s kakšno skrivno sestavino ali s samim načinom priprave. Vsem pa je skupno to, da v lonce popadajo sestavine iz lokalnega okolja, ki so odvisne od podnebja v tej gorati deželi in letnih časov.
Kakšen pomen ima ta jed v tadžikistanski skupnosti, po prepričanju Unesca predstavljata tudi pregovora, ki sta ukoreninjena v družbeni zavesti. Prvi pravi, da brez oshi palova ne moreš pridobiti poznanstev in sklepati prijateljstev, drugi pa, da če ti nekdo ponudi to jed, ga moraš spoštovati štirideset let; obstaja celo šala o gostih, ki niso hoteli domov niti po polnoči, ker jim še niso postregli pilafa.
Ta specialiteta je pomembna tudi pri reševanju sporov, saj se vsa nesoglasja, bodisi da se rešijo s posredovanjem ali brez posredovanja starešin ali celo drugih represivnih organov, obvezno končajo za mizo, obloženo s oshi palovom. Najbolj dramatičen prikaz tovrstnega mirovnega obeda je bilo kosilo po koncu petletne državljanske vojne. Ko se je leta 1991 Tadžikistan po razpadu Sovjetske zveze razglasil za neodvisno suvereno državo, se je namreč začela bratomorna morija, ki je trajala od maja 1992 do junija 1997, v njej pa je bilo ubitih več kot sto tisoč ljudi. Premirje, ki je bilo sklenjeno pod okriljem OZN, so na koncu sprte frakcije podpisale ob krožnikih, na katerih se je bohotil pilaf.
