Vas Zlakusa, ki leži na zlatiborskem hribovju v bližini mesta Užice, je znana po izdelovanju lončenih posod na način, ki ga poznajo že stoletja, so zapisali Unescovi popisovalci svetovne dediščine. Lonci, vrči in pekači, narejeni iz gline, se uporabljajo za peko najrazličnejših jedi ter so prilagojeni sodobnemu načinu priprave in strežbe hrane. Uporabljajo se tako v gospodinjstvih kot v restavracijah. Ključno je, da so narejeni ročno na vrtljivem vretenu in da se pečejo v posebnih odprtih pečeh, kar naj bi bilo zelo redko na širšem območju Balkanskega polotoka.
Osnovni material za izdelavo zlakuške keramike kopljejo v vasi Vranjani pri Požegi na globini dveh do osmih metrov, nato pa glino v razmerju 1:1 zmešajo s kalcitom, ki ga kopljejo v sosednji vasi Rupeljevo v več kot dvesto let starem rudniku. Kot pravi zgodovinopisje, je tradicijo izdelave keramike iz Zlakuse prvič opisal avstro-ogrski potopisec, etnolog in arheolog Feliks Kanic v drugi polovici 19. stoletja, ko je leta 1860 raziskoval bližnjo Potpećko jamo. Svetovno slavo pa je tej keramiki sredi devetdesetih let prineslo delovanje umetnice Sofije Bunardžić, ko je v vasi organizirala prvo mednarodno umetniško kolonijo in v kratkem času pritegnila umetnike z vsega sveta, ki so začeli promovirati že praktično zamrlo staro obrt. V času po koncu druge svetovne vojne se je namreč večina prebivalcev zaposlila po tovarnah v okolici, predvsem v Užicu in Sevojnu, in šele po razpadu Jugoslavije ter propadu mnogih tovarn so se vaščani po sili razmer usmerili nazaj v lončarsko proizvodnjo. In to zelo uspešno.
Več kot tri stoletja stara tehnologija
Danes v Zlakusi aktivno deluje okrog dvajset lončarskih gospodinjstev, ki so se združila v Društvo lončarjev Zlakusa, svoje unikatne izdelke pa zaščitila z znakom »Z«, ki označuje, da je lončena posoda izdelana po več kot tri stoletja stari tehnologiji in z natančno določenim razmerjem gline in kalcita ter seveda na ročni način. Hkrati so na vsakem predmetu vtisnjeni trije pečati – eden je v obliki dlani, kar zagotavlja, da je izdelek ročno delo, drugi je logotip obrtnika, tretji pa simbol društva. Postopek traja sedem do deset dni in obsega pripravo gline, oblikovanje, dekoracijo, dodelavo, sušenje in pečenje, posode pa so pogosto okrašene z ornamenti in ročaji.
Glino v zlakuške delavnice pripeljejo v velikih kosih in jo z lesenim kladivom ali sekiro zdrobijo ter očistijo korenin, kamenja in drugih večjih nečistoč, nato pa jo 24 ur namakajo v vodi in potem odcedijo. Kalcit pridobivajo s pečenjem večjih kamnov, ki jih nato zdrobijo in kalcit primešajo glini. Iz te mase lončarji na ročnih vretenih oblikujejo najrazličnejše posode in jih nato najprej sušijo na zraku, kar traja približno šest dni, odvisno od vremena, na koncu pa še žgejo na odprtem ognju. Po mnenju Unesca je pri tej keramiki najbolj navdihujoče to, da kljub temu, da se lončarstvo nasploh sooča z izzivi industrializacije, proizvodnja lončenih izdelkov v Zlakusi pomeni način življenja in dediščino, ki se prenaša iz roda v rod tako prek vaških obrtnikov kot prek vsakoletne umetniške kolonije in festivala keramike ter umetniške šole v Užicu. Poleg tega je proizvodnja neposredno povezana z naravnim okoljem, v katerem pridobivajo surovino, končni izdelki pa so prisotni na najrazličnejših sejmih in festivalih po vsej Srbiji, uporabljajo se tudi pri pripravi slavnostnih kosil ob pomembnih družinskih in skupnostnih dogodkih. Sodelovanje z umetniki in tudi turizem, ki se razvija okoli te bogate dediščine, po prepričanju Unesca prispevata k širšemu prepoznavanju lončarstva kot srbske kulturne dediščine, saj ta obrt ne oživlja le zgodovine, temveč omogoča tudi medkulturni dialog in inovacije v svetu keramike.
