Republika Džibuti je miniaturna država na Somalijskem polotoku na vzhodni obali Afrike ob vhodu v Rdeče morje, ki je bila skozi zgodovino zaradi svoje strateške lege na stičišču Arabskega polotoka in Afrike precej zanimiva za svetovne velesile. V 19. stoletju je območje današnjega Džibutija prišlo pod francoski nadzor in postalo kolonija, znana kot francosko somalijsko ozemlje, leta 1977 pa so se osvobodili kolonialnega jarma in razglasili neodvisnost. Dežela je pretežno puščavska, ima pa bogato kulturno dediščino, ki izhaja iz nomadskega izvora njenih raznolikih etničnih skupnosti. Kljub temu da so bili tamkajšnji prebivalci pogosto na prepihu trgovskih in vojaških interesov in se je njihova kulturna dediščina v povezavi s kulinariko pogosto uklanjala prišlekom, jim je uspelo ohraniti nekaj svojih, tradicionalnih prehranjevalnih običajev, ki so jih opazili tudi Unescovi popisovalci svetovne dediščine. Eden izmed njih je xeedho, ki je po mnenju Unesca tako unikaten, da so ga leta 2023 uvrstili na seznam nesnovne kulturne dediščine, ki jo je treba zavarovati.
Skodela, izrezljana iz drevesnega debla
Xeedho je v Džibutiju ime za posodo iz lesa, usnja in blaga, ki jo imajo v lasti vsa nomadska gospodinjstva v Džibutiju, še posebej pa pride do izraza med poročnimi obredi, ko vanjo vložijo na soncu posušeno pečeno in v maslu konzervirano meso kamele, dromedarja ali govedine skupaj z dateljni. Temu pripravku, ki ga poznajo tudi kot samostojno jed, pravijo muq-mad in je med nomadi sila čislan obrok, saj ga kot poslastico pogosto pripravijo uglednim gostom, ki pridejo na obisk.
Sam obredni proces in priprava xeedha sta precej težavna in zahtevata veliko spretnosti. Skodelo, izrezljano iz drevesnega debla, najprej napolnijo z mesom, nato jo postavijo v košaro, na zelo zapleten način prekrito s kosi strojenega usnja ali bele tkanine in lično okrašene s školjkami, usnjenimi trakovi in vrvicami.
Ritual, ki je sestavni del poroke
Kot so zapisali ob nominaciji za vpis na famozni seznam, je ritual xeedha v Džibutiju pomemben zato, ker je sestavni del poročnega obreda, ki ga pripravljajo nevestina mati, babice, sestre in tete ter se prenaša iz roda v rod, okrog njega pa se pletejo številne zgodbe in ustvarjajo pesmi in pripovedi. Xeedho, napolnjen z dobrotami, tašča podari svojemu zetu ob poroki svoje hčerke, odprejo pa ga šele sedmi dan po poroki, ko sta se nevesta in ženin že nastanila v svojem na novo zgrajenem domu in se pri njiju zberejo člani obeh družin. Pod vodstvom neporočene ženske, ki predseduje obredu, je vsak mlad moški iz ženinove družine poklican, da poskusi odvezati na zapleten način zavezane vrvi.
