Fritule oziroma miške, kot smo jih poimenovali pri nas, lahko vsebujejo rozine, so okrogle oblike ter posute s sladkorjem. Kot zanimivost lahko omenimo, da jih na Hrvaškem tradicionalno pripravljajo vse od Kvarnerja, Istre do Dalmacije. Sicer fritule izvirajo iz Benetk. V tem mestu so jih začeli peči v času renesanse, od 17. do 19. stoletja pa so bile nepogrešljiv del kulinarične ponudbe tamkajšnjega karnevala, ki je eden najstarejših na svetu, saj sega v 11. stoletje. V tem mestu so jih prodajali na ulicah in trgih; v svojih hišah, imenovanih caselo, so jih pekli in ponujali mojstri, znani kot fritolerji, imenovali pa so jih frittelle ali prvotno v Benetkah fritole. Fritolerji so imeli celo svoje društvo z več deset člani, skrbno pa so ohranjali tradicijo priprave. Prav to je bil razlog za relativno počasno širjenje fritul v sami Italiji in nato tudi zunaj njenih meja, na primer na Hrvaško.

Istrsko kuhinjo si je nemogoče predstavljati brez fritul, ki jih boste na zabavah ali družabnih dogodkih vedno našli na mizi. Čeprav jih največ zaužijemo prav v zimskih mesecih, jih gospodinje prav zaradi njihove hitre priprave radi pripravijo tudi poleti.

Dodaten razlog za tako počasen napredek je bilo dejstvo, da so za njihovo pripravo takrat uporabljali drage sestavine. Beneške fritule so namreč poleg osnove iz moke, mleka, kvasa in sladkorja vsebovale rozine, kandirano sadje, cimet, vaniljo, pinjole, likerje, svojo rumeno barvo pa so dolgovale dragemu žafranu. Kljub temu so dosegle obalo naših južnih sosedov in takoj postale priljubljena praznična poslastica. Ponekod so jih none pripravljale tudi v slovenskem delu Istre oziroma jih še danes. Pripravljajo jih na postne dni, za božični večer in v pustnem času, pa tudi za sam božič in vse svete ter ob raznih veselicah, kot je poroka.

Količina sestavin je bila odvisna od premoženja

Način priprave fritul je bil in ostaja še danes različen glede na to, ali je oseba, ki jih je pripravljala, živela v mestu ali na podeželju. Na to je vplivalo tudi bogastvo osebe same. V Dalmaciji so bile bogatejše in bolj dišeče, v testo so dodajali rumenjake, naribana jabolka pa tudi kuhan krompir, rozine, limonino in pomarančno lupinico, kandirano sadje in vrtnično žganje. V zaledju so jih delali samo iz moke, mleka, kvasa, sladkorja in domačega žganja, običajno vina. 

Priporočamo