Tradicionalne tehnike predelave čaja in z njimi povezane družbene prakse na Kitajskem, ki vključujejo znanje, spretnosti in prakse v zvezi z upravljanjem čajnih nasadov, nabiranjem čajnih listov, ročno predelavo ter seveda pitjem čaja in z njim povezanimi obredi, so leta 2019 pristale na Unescovem seznamu nesnovne kulturne dediščine. Kot so zapisali ob nominaciji, predstavljajo dokaz, kako pomembna je kultura uživanja čaja ne zgolj za Kitajsko, temveč za ves svet.
Pena tekočega žada
Čajevec (Camellia sinensis) izvira iz vzhodne Azije, z območij jugozahodne Kitajske oziroma provinc Junan in Sečuan ter severnega dela Mjanmara. Kitajska legenda pripoveduje, da je bil prvi, ki je okusil magično moč tega napitka, cesar Šen Nung, ki je okrog leta 2737 pr. n. št. pil vrelo vodo – v tistem času je namreč veljal odlok, da je vodo treba prekuhavati – vanjo pa mu je veter zanesel nekaj listov z bližnjega grma čajevca. Zeleno obarvana pijača je cesarja očarala tako z okusom kot s krepčilnim učinkom. Podrazličica te pravljične zgodbe pravi še, da je cesar ob večkratni ponovitvi namakanja čajnega listja v vreli vodi prav tako prišel do spoznanja, da je njegov novi zvarek učinkovit celo kot protistrup, saj je veliko eksperimentiral z različnimi zelišči, med katerimi so bila nekatera strupena, novo poživilo pa je delovalo kot protistrup.
Da so čajni listi res nekaj enkratnega, je menda nekaj stoletij kasneje ugotovil še Lao Zi ali Lao Cu, klasični kitajski filozof, ki naj bi živel v osmem stoletju pred našim štetjem, čajno učinkovino pa je opisal kot peno tekočega žada in jo označil za nepogrešljivo sestavino eliksirja življenja. Legenda pravi, da je bil mojster Lao žalosten zaradi moralnega propada družbe in je začutil, da se bliža konec dinastije, zato je odpotoval proti zahodu na nenaseljena ozemlja. Med prehodom ene izmed državnih meja je naletel na carinskega inšpektorja, ki mu je ponudil čaj in ga spodbudil, naj svoje nauke zbere v eno samo knjigo, da bi prihodnje generacije lahko imele koristi od njegove modrosti. To je postalo znano kot Tao Te Jing, zbirka Lao Zijevih izrekov, ki so postali temeljno delo, na katerem je zrasel taoizem.
Čaj za boljše razmišljanje
Čeprav naj bi Kitajci čaj pili že tisočletja, pa najzgodnejši do zdaj znani fizični dokaz, ki so ga našli leta 2016 in podkrepili z znanstvenimi metodami, izvira iz mavzoleja cesarja Jinga iz Hana v Xi'anu in kaže na to, da so čaj pili cesarji iz dinastije Han v 2. stoletju pred našim štetjem. Še zgodnejši naj bi bili verodostojni zapisi o pitju čaja iz 3. stoletja pred našim štetjem, ki so jih našli v zapiskih zdravnika Hua Tua, eden izmed citatov, ki ga navajajo, pa pravi, da »nenehno pitje grenkega t'u človeka spodbudi k boljšemu razmišljanju«. Prva znana omemba kuhanja čaja naj bi izhajala iz zapiskov iz časa dinastije Han, ki jih je spisal Wang Bao (84–53 pr. n. št.), kjer med nalogami, ki jih mora opraviti mladostnik, omenja to, da mora znati skuhati čaj in vedeti, kje ga lahko kupi. Tudi prvi zapis o gojenju čaja je datiran v to obdobje (doba ganlu cesarja Xuana iz Hana), ko so čaj gojili na gori Meng blizu Chengduja. Do obdobja dinastije Tang (618–907) je postal čaj vse pomembnejši del kitajske kulture in priljubljen v vseh družbenih slojih, saj je dobil simbolni pomen v umetnosti, poeziji in vsakodnevnih obredih. Do 8. stoletja je bilo pitje zvarka iz listov čajevca predvsem običaj južne Kitajske, v 8. stoletju se tudi prvič pojavi beseda čaj, saj so prej te napitke poimenovali s povsem drugimi besedami in pismenkami. V tem času je nastala prva uradna knjiga, ki jo je spisal Cha Jing v obdobju dinastije Tang, v njej pa opisuje, kako so gojili čajevec, predelovali liste, pripravljali čaj kot napitek in kako so ocenjevali kakovost posameznih čajev. V tistem času so začeli čaj tudi stiskati, čajni bloki pa so se pogosto uporabljali kot valuta, zlasti na podeželju, kjer so kovanci izgubili svojo vrednost. Šele takrat se je pravzaprav kultura uživanja čaja razširila po širšem ozemlju.
Okno v svetovno zgodovino
V času južne dinastije Song (1127–1279) so arabski trgovci iz Kitajske čaj zanesli še na Bližnji vzhod in v druge dežele, kjer so ga muslimani začeli piti namesto vina in drugih prepovedanih poživil in pijač. Leta 1610 je nizozemska ladja, ki je pristala v Macau, odpeljala prvi tovor kitajskih lističev v Evropo, kjer so bili sprva cenjeni zaradi zdravilnih lastnosti, ki so jih sicer že dolga stoletja čaju pripisovali kitajski zdravniki. Da bi lahko konkurirali kitajskemu monopolu nad čajem, so Britanci uvedli komercialno proizvodnjo čaja v njihovi takratni koloniji Britanski Indiji, ker pa so čajne liste iz Indije do Anglije prevažali dolgo časa, so ti fermentirali. Posledično so mnogi na zahodu verjeli, da je fermentiran črni čaj edina prava oblika čajnih lističev, kar pa seveda ni res, saj so na Kitajskem na podlagi naravnih danosti in lokalnih običajev pridelovalci razvili šest kategorij čajev: zeleni, rumeni, temni, beli, oolong in črni čaj, barve pa so odvisne od časa fermentacije lističev.
