Vsak dan po vsem svetu naredijo in pojedo na desetine milijonov baget. Samo v Franciji jih zmažejo 32 milijonov na dan, sama zgodovina tega sinonima za francoski kruh pa je precej pravljične narave. Večina zgodb o izvoru sicer ne temelji na zgodovinsko dokazanih dejstvih, vendar kažejo na to, kako ključno vlogo ima bageta kot simbol francoske kulture.
Ena izmed teorij, ki jo Francozi zelo radi prodajajo turistom, pripisuje izum bagete samemu Napoleonu Bonaparteju, ki naj bi zaradi okroglih oblik kruha po legendi ukazal vojaškim pekom, naj naredijo tanek in dolg kruh, ki se bo bolje prilegal posebnemu žepu v vojaških uniformah.
Druga zgodba pripoveduje o tem, da bageta simbolizira enakost in stanje po revoluciji, ko je novoustanovljena vlada z zakonom uvedla »kruh enakosti,« ki naj bi bil dostopen vsem, saj je prej narod v svojih kuhinjah pekel kruh iz otrobov, beli kruh pa je bil rezerviran za elito. Postrevolucionarni kruh je bil tako narejen iz preprostega testa in ga je bilo mogoče speči v velikih količinah, kar je pomenilo, da je bil cenovno dostopen vsem slojem družbe.
Tretja, tudi zelo popularna prigoda pa pravi, da so bagete začeli peči zato, ker naj bi vodja gradnje projekta podzemne železnice zahteval, da se delavski kruh pripravlja na način, da bo rezanje nepotrebno. V nastajajočih podzemnih železniških sistemih, ki so bili slabo osvetljeni, so namreč delavci zelo pogosto med seboj obračunavali z noži za rezanje kruha, novoizumljena oblika pa je bila takšna, da rezanje kruha ni bilo več potrebno, saj je vsak kopač dobil enako štruco svežega kruha.
A kot trdijo zgodovinarji, se je kruh razvil postopoma, so pa podolgovate štruce francoski peki mesili že leta 1600. Prvotno so se bagete vsak dan znašle le na mizah premožnejših Parižanov, ker so si le ti lahko privoščili nakup štruce, ki je v nasprotju s kmečkimi težkimi in okroglimi hlebci, ki so lahko zdržali en teden, hitro »okamenela«. Do sredine 19. stoletja pa je že malce daljša oblika bagete, kot je bila prvotna, postala stalnica v francoskem življenju, zlasti v Parizu.
Za zajtrk, kosilo ali večerjo – bageta
Priprava klasične bagete je po mnenju Unesca umetnost, ki zahteva spretnost in natančnost ter je dandanes v Franciji natančno določena, saj bageta ne sme vsebovati nobenih sestavin razen kvasa, bele moke, vode in soli, večinoma pa štruce pečejo v tradicionalnih francoskih pekarnah (boulangeries). In to v majhnih serijah, da so nenehno sveže. Kot so zapisali Unescovi popisovalci, se ob peki baget ustvarjajo družbene prakse, ki so posebne tako kot kruh sam, peki pa pripravljajo testo tako, da zmešajo vodo in kvas, nato pa dodajo moko in nazadnje sol, marsikateri pa nato zgneteno testo med vzhajanjem polagajo v s krpo obložene košare, da preprečijo, da bi se testo razleglo in izgubilo obliko. Ko testo vztraja dovolj dolgo, da se podvoji, ga vzamejo in razdelijo na kose. Nato ga po vrhu zarežejo, da se skorja še bolj hrustljavo zapeče.
Aprila 1944 se je v Franciji začelo bageti posvečeno tekmovanje, imenovano Le Grand Prix de la Baguette, na katerem izbirajo peka, ki speče najboljšo štruco. Dvesto pekov vsako leto tekmuje pred 14-člansko sodniško komisijo, ki ocenjuje pripravo testa, peko, videz, vonj, okus in hrustljavost skorjice, zmagovalec pa prejme 4000 evrov in nato eno leto – oziroma do naslednjega tekmovanja – s svojimi bagetami oskrbuje Elizejsko palačo in francoskega predsednika.
A kljub tekmovanju in kljub temu, da se je obrtniško znanje oziroma kultura bagete uvrstila na prestižni seznam stvari, ki so pomembne, da jih človeštvo ohrani, Francozi zadnja leta jadikujejo, da je obstoj tradicionalne bagete ogrožen. To pojasnjujejo s tem, da se v Franciji že od leta 1970 vsako leto zapre okrog 400 obrtniških pekarn, izginotje teh pa naj bi še posebej prizadelo podeželska območja Francije, kjer so supermarketi in trgovske verige izgnali tradicionalne domače pekarne. Tudi njihov znameniti sendvič z bageto in maslom se ne prodaja več tako kot nekoč, saj so ga hamburgerji krepko prehiteli že leta 2017.
