Arabsko kavo so pri Unescu uvrstili na svoj seznam nesnovne kulturne dediščine človeštva leta 2015, ker je, kot so zapisali, na celotnem Arabskem polotoku neprecenljiv in nepogrešljiv del življenja. Pripravljajo jo v skladu z večstoletno tradicijo in predstavlja simbol enotnosti, gostoljubja in velikodušnosti, ki ob skodelici kave karakterizira arabsko družbo.
Arabska kava je pravzaprav mati turške kave, ki so jo Unescovi raziskovalci svetovne dediščine, povezane s kulinariko, prav tako uvrstili na svoj seznam. Prav z Arabskega polotoka je kava prišla v Turčijo in od tam naprej v Evropo. Kot pravi zgodovina arabske kave, najzgodnejši verodostojni dokazi o pitju kave v regiji segajo v začetek 15. stoletja, čeprav se domneva, da so jo uživali že veliko prej. V starih zapisih se omenja, da so jo prvi vzgajali in kuhali pripadniki sufističnih redov v Jemnu, da so bili bolj zbrani med svojimi nočnimi verskimi obredi, od tam pa naj bi se kultura priprave kave razširila še v Meko in Medino ter druga večja mesta. Čeprav je danes ta eliksir življenja v središču dogajanja na celotnem Arabskem polotoku, je svoje dni imel precej negativen sloves. Leta 1511 so konservativni, ortodoksni imami na teološkem sodišču v Meki prepovedali pitje kave zaradi na telo preveč spodbujajočega učinka, vendar so kasneje, že leta 1525, prepoved razveljavili z ukazom otomanskega sultana Sulejmana I.
Danes pitje kave na Arabskem polotoku ni le običajen dnevni ritual doma, na obisku pri prijateljih ali v kavarnah, ampak se streže tudi ob posebnih priložnostih in praznovanjih, saj naj bi simboliziralo gostoljubje, spoštovanje in prijateljstvo. Tradicionalno kuhanje se začne z izbiro zrn, ki jih v plitvi posodi rahlo popražijo na odprtem ognju, jih nato preložijo v bakren možnar in pretlačijo z bakrenim tolkačem. Zdrobljena zrna kave stresejo v večjo bakreno posodo, v katero prilijejo vodo in jo postavijo na ogenj. Ko je kava skuhana, jo prelijejo v manjši lonček, iz tega pa nato natočijo v majhne skodelice in postrežejo. Tudi pri strežbi veljajo precej stroga pravila. Najprej kavo dobi najpomembnejši oziroma najstarejši gost, nato se postreže osebi, ki sedi na njegovi desni, in tako naprej, vendar mu lonček napolnijo le do četrtine, s tem da lahko kasneje izrazi željo po še. Kdor postreže kavo, mora držati posodo, iz katere jo pretoči v skodelice, z levo roko, pri čemer mora biti palec roke obrnjen navzgor, skodelico pa mora držati z desno roko. Oseba, ki gostom streže kavo, se imenuje muqahwi in mora imeti najmanj petnajst let. Enako veleva bonton za gosta, ki lahko za pitje in držanje skodelice uporablja le desno roko. Uporaba leve roke pri pitju kave je žaljiva, običajna praksa je, da se popije vsaj ena skodelica, nikdar pa ne več kot tri.
Kavo pripravljajo in uživajo tako moški kot ženske iz vseh segmentov družbe, znanje in tradicija pa se v vsaki posamezni družini prenašata z opazovanjem in prakso. Že mladi družinski člani spremljajo starejše na tržnico, da se naučijo izbrati najboljša kavna zrna, pogovor ob kavi pa je priložnost za izmenjavo novic in idej, kar krepi socialne povezave med posamezniki. Posebnost arabske kave je tudi v tem, da ji pogosto dodajajo različne arome, zelišča in začimbe, med ljubitelji kave je še posebej čislan kardamom.
