Danes iz približno trinajst hektarjev vinogradov pod poveljstvom Aleksa napolnijo okrog 60.000 steklenic, vse več odgovornosti pri kreiranju vin in delu v vinogradu pa že prevzemata tudi sinova Jure in Jakob.

V svetovnem merilu je vaša vinska hiša Edi Simčič, tako kot vse druge v Goriških brdih, razmeroma mlada. Vina ste tako kot danes najbolj opevane blagovne znamke v Brdih začeli stekleničiti šele konec osemdesetih let. Kako z današnje perspektive gledate ta vzpon vinske zgodbe v Brdih?

Še v začetku devetdesetih v Sloveniji nisi mogel dobiti praktično nobenega uvoženega vina, da bi lahko primerjali naša vina s svetom, zato smo vinarji hodili drug do drugega in debatirali o tem, kako izboljšati naš pridelek, šli smo tudi na kakšen sejem v tujino. Učili smo se sproti. Malo tu, malo tam. Spomnim se, da ko smo šli na Vinitaly leta 1998 in smo s seboj nesli nekaj steklenic naših belih vin, so nam rekli: Kaj imate od rdečih sort? Ker če se greste resno prodajo, morate imeti tako bela kot rdeča vina. Mi pa takrat nismo imeli znanja za pridelavo rdečih sort, ampak smo se postopoma naučili. Tudi trgu smo se prilagajali sproti. V času krize 2008–2011, ko je prodaja padla za 60 odstotkov, smo se zopet morali prilagoditi, saj smo bili prisotni na bistveno manj trgih kot danes. Zaradi tega posledično nismo več tako občutljivi za težave, ki se dogajajo na posameznem trgu.

Kakšen pa je odstotek prodaje vaših vin na domačem in tujih trgih?

Približno pol-pol. V tujini smo prisotni tako v ZDA kot v Aziji, praktično po vsej Evropi, aktivnih imamo okrog 25 trgov. Ampak slovenski trg je za nas še vedno izredno pomemben. Zato smo uredili nov degustacijski prostor in od takrat naprej prodamo že 25 odstotkov vina na domačem dvorišču. To pomeni, da polovico vina, kolikor ga je na trgu v Sloveniji, prodamo doma.

Sploh ste med redkimi v Brdih, ki imajo degustacijski prostor, ki je odprt šest dni na teden. Pri večini vinarjev v Brdih se je treba za obisk kleti najaviti, včasih imajo čas, včasih ne. Tudi vinotek je tod le za vzorec.

Če imaš degustacijski prostor, moraš imeti urnik in ekipo, ki dela. Ne moreš si privoščiti, da sprejmeš ljudi na degustacije le takrat, ko imaš čas. Gostinska ponudba je v Brdih nasploh problematična. V drugih regijah so nove generacije prinesle spremembo pri gostinski ponudbi, pri nas pa ne. Nobena stara vaška gostilna se pri nas ni prilagodila novim časom v smislu razvoja gastronomije. Danes imamo pri nas le turistične kmetije, ki so povezane z vinarstvom, pravih gostincev pa je le za vzorec. Večkrat je koga lažje poslati na kosilo v Italijo kot pa h kakšnemu gostincu v Brda.

V vinskem smislu je precej drugače. Če so očetje vaše generacije vinarjev iz Brd začeli pridelavo vina, vi pa njihovo zgodbo nadgradili tako v tehnološkem kot marketinškem smislu ter Brda uvrstili na svetovni vinski zemljevid, danes počasi prevzema vodilno vlogo pri kreiranju vinske podobe Brd naslednja generacija. Tudi v vaši kleti v ospredje prihajata sinova Jure in Jakob. Kako vidite ta generacijski preskok?

Spadam v generacijo briških vinarjev, ki ima otroke, stare od 25 do 30 in več let, in logično je, da nadaljujejo družinsko tradicijo, če si to želijo. To prevzemanje je sicer bolj formalno. Bistvo je, da mlada generacija začne delati in da nosi odgovornost za svoje odločitve. Naši očetje znanja niso imeli. Tudi mi nismo imeli znanja in smo se morali učiti sproti. Mlada generacija pa ima znanje in tehnologijo. Jure je zadnje tri letnike naših vin že glavni v kleti.

Danes med pivci vodilno vlogo zavzemajo peneča in lahka bela vina, po možnosti s čim manj alkohola. Bo to prioriteta nove generacije?

So sicer trendi, ampak z njimi se ni vredno obremenjevati. Dobro vino se vedno pije, sploh če je cenovno konkurenčno. Brda niso regija lahkih vin, se pa lahko ob pravem načinu dela vina z vibracijo in dobro pitnostjo. Že takrat, ko smo se začeli ukvarjati s cenovno politiko naših vin in so se nekateri pritoževali glede cen, sem vedno rekel: »Če mi prineseš boljše vino od drugod po nižji ceni, ga kupim tudi jaz.« Treba je vedeti, da smo Slovenci lahko konkurenčni Francozom le tako, da imamo enako dobra ali celo boljša vina po nižjih cenah. Če ne, nas nihče ne bo niti pogledal.

Danes se nasploh veliko govori o cenah posameznih vin. Vaša vina so v višjem cenovnem razredu slovenskih vin. Vaš merlot kozana je celo eno najdražjih vin, stane več kot 140 evrov. Mnogo vinarjev danes s posebnimi serijami na tak način reklamira svoja vina.

Za vsako ceno svojih vin stojim in nobena cena ni brezglavo nastavljena. Marsikatera stvar bi se lahko prodajala tudi dražje. Nikakor pa ne želim, da bi s prenapihnjenimi cenami reklamirali naša vina.

Pa se vina na tujih trgih prodajajo po enakih cenah kot na domačem?

Če pogledamo cene naših vin v različnih spletnih evropskih trgovinah, so te zelo primerljive s cenami, kot jih imamo pri nas. Z vsakim distributerjem, s katerim delamo, se dogovorimo, da njihove cene ne smejo presegati naših, niti ne smejo biti prepoceni, kar je še večja težava. Lahko je razlika nekaj odstotkov, več pa ne. V Angliji, ZDA in na Kitajskem pa je povsem drugače. Tam so marže astronomske. Na Kitajskem denimo je vino luksuzno blago in temu primerne so tudi uvozne carine. Naš duet, ki pri nas stane trideset evrov, tam v maloprodaji stane sto evrov in več. Na ameriškem trgu na primer vina, ki pri nas stanejo deset evrov, v restavracijah prodajajo po sedemdeset evrov in več. Pa še napitnino je treba plačati.

Ste eni prvih, ki so začeli na etiketah izpostavljati »single vineyard«, kar pomeni, da je vino pridelano iz grozdja iz posameznega vinograda. Danes že kar veliko vinarjev izpostavlja svoje posebne lege.

Naš portfelj je sestavljen tako, da ločujemo vina iz posameznih vinogradov in vina, ki prihajajo iz več vinogradov. Pri rdečih vinih imamo tri ravni iste zvrsti na treh kakovostnih ravneh in en posamezen vinograd, v katerem so zasajene trte merlota, tukaj gre za našo najvišjo linijo Kozana. Vsa vina so pridelana na povsem enak način, razlika je edino ta, da gredo vina iz posameznih vinogradov na trg šele po več letih zorenja. Letno tako naredimo več kot petdeset različnih vinifikacij. Vse lokacije vinificiramo ločeno, potem pa se odločimo, kaj bo šlo v posamezne steklenice.

Brda imajo na slovenskem vinskem zemljevidu poseben status in so tako v Sloveniji kot tujini še vedno najbolj prepoznavna blagovna znamka. Je danes lažje prodajati vino, če na etiketi piše Goriška brda?

Žal to še vedno nima velike teže. Vina se prodajajo le tako, da so dobra. Brda so v tem smislu popularna le zato, ker nas je tukaj veliko dobrih in bolj prodornih vinarjev na majhnem območju. V tujini ne Goriška brda ne Slovenija v marketinškem smislu ne pomenijo veliko.

Kaj pa ocene eminentnih vinskih kritikov in njihovih revij ter portalov?

Tekati za ocenami kritikov nima smisla, ker če si pod ravnjo njihovih ocen, imaš lahko težavo. Nekaj moraš pokazati, ampak veliko boljši so kupci, ki se na ocene eminentnih kritikov ne ozirajo in vina kupujejo na podlagi tega, ali so jim všeč ali ne. Če hočeš imeti dobre ocene, moraš hoditi na njihove dogodke, moraš plačevati objave. Lahko imaš najboljša vina na svetu, ampak če nisi v tem krogu, te nobeden izmed njih ne bo izpostavljal.

Če je država na področju gostinstva vložila milijone v Michelinov vodnik, zakaj ne vloži še denarja za promocijo slovenskih vin v okviru najbolj znanih revij in portalov, ki se ukvarjajo z ocenjevanjem vin? Se kaj pogovarjate o tem?

Ne nekajmilijonska, že kontinuirana nekajstotisočevrska investicija v tak način promocije slovenskih vin bi bila velika zadeva. Ampak kadar pridemo do te debate z vodilnimi iz Slovenske turistične organizacije (STO), oni celo vinskega turizma ne priznavajo in ga nočejo promovirati. To sem zadnjič povedal tako ministrici kot direktorici STO. Kajti vinski turist je dober turist. Vse normalne države oglašujejo vinski turizem, pri nas pa se ga izogibajo. Naj dam samo primer Kalifornije ali pa še posebno hrvaškega dela Istre, ki se kljub morju in kulinariki oglašuje kot destinacija vinskega turizma.