Žolca je bila vedno jed vseh slojev, pa naj je šlo za mesno, perutninsko, ribjo ali celo zelenjavno obliko te želatinaste jedi. Korejci imajo na primer svojo tradicionalno jed jokpyeon, ki jo pripravijo tako, da skuhajo drobno sesekljane kravje krače in pustijo, da se juha ohladi in strdi skupaj z govejim ali fazanovim mesom ter okraski iz jajc in čilija.
Na Kitajskem v provinci Guangdong meso morskega psa zalijejo s kolagensko juho, ki so jo skuhali iz kož istega kralja morija. V Rusiji in drugih državah vzhodne Evrope se je kholodec, narejen iz parkljev, ušes in drugih delov pujsa, v družbi hrena in gorčice nekoč pil skupaj z vodko. Srbi imajo pithtije, Makedonci pivtijo, v Nepalu naredijo svojo znamenito jed takha tako, da skuhajo kolagenske dele bivolov. Praktično ni države, ki ne bi imela kakšne svoje različice žolce, ki jo strežejo bodisi za svečane obroke ali pa samo v obliki predjedi. Čeprav naj bi podobne slastne kreacije pripravljali že v starem Egiptu, se je današnja oblika žolce pojavila v srednjem veku, ko so nadobudni kuharji prišli do spoznanja, da po dolgotrajnem kuhanju kosti, kit, hrustanca, kože in podobnih odpadnih delov, ki vsebujejo kolagen, nastane tekočina, ki se po tem, ko se ohladi, spremeni v prosojno želatinasto stvar z bogatim okusom. Nova pogruntavščina je imela še to dodatno lastnost, da je preprečila oksidacijo in gnitje mesa, sadja ali zelenjave.
Prvi zapisi, ki omenjajo v želatini konzervirano meso in ribe, naj bi segali v osmo stoletje, v eni svojih pesmi naj bi krapa v aspiku omenjal eden izmed pesnikov iz obdobja Abasidskega kalifata, ki se je razlegal na današnjem ozemlju Iraka. Prvi zapisan recept za pripravo žolce pa se je, kot navaja zgodovinopisje evropske gastronomije, pojavil v kuharski knjigi oziroma zbirki receptov Le Viandier neznanega avtorja z začetka 14. stoletja. Kot še navajajo kronisti kulinaričnih zgodb, je v 19. stoletju francoski kuhar Marie-Antoine izpopolnil umetnost priprave žolce na tako visoko raven, da je žolca postala redna spremljava na bakanalijah, ki jih je prirejal cesar Napoleon Bonaparte na svojem dvoru. Prav Francozi so tudi skovali ime za »aspic«, po naše aspik, žolco pa smo si sposodili pri Nemcih in jo poslovenili iz besede Sülze. Sicer pa je slovensko izrazoslovje vrsto let žolco enačilo z besedo žele, s tem, da sta tako Valentin Vodnik, ki je leta 1799 iz nemščine poslovenil Kuharske bukve, kot Felicita Kalinšek v svoji znameniti Kuharici, ki jo je priredila po prvi slovenski kuharski knjigi avtorice Magdalene Pleiweis, pisala o želejih in hladetini iz raznih vrst sadja in ne tem, kar danes pojmujemo kot žolco ali aspik. Se je pa zato mesna žolca kuhala doma po vsej Sloveniji kot drugod po svetu največkrat v času kolin in posebnih praznikov. Ko so se v petdesetih letih prejšnjega stoletja začeli pojavljati prvi hladilniki, je tradicionalno počasno kuhanje juhe za pripravo želatinastih jedi iz odpadnih delov različnih pripadnikov živalskega kraljestva pogostokrat zamenjala hitra priprava žolce bodisi z želatino ali agarjem, ki se ga še vedno uporablja predvsem za zelenjavne različice žolce.
