Pakoro v južni Aziji poznajo tudi pod imeni, kot so pikora, pakoda, pakodi, ter regionalnimi imeni, kot so bhaji, bhajiya, bora, ponako in chop. Kot pravijo raziskovalci prehranske dediščine, ime izvira iz sanskrta ter je sestavljenka besed »pakva«, kar pomeni kuhano, in »vaṭa«, kar naj bi bil prevod besede majhna kepica, beseda bhaji, ki se prav tako pogosto uporablja, pa izvira iz sanskrtske besede bharjita, kar naj bi pomenilo ocvrt. Prve zapiske o tej jedi naj bi našli v tamilski literaturi iz obdobja prvih stoletij našega štetja, v kateri so opisovali hrustljavo ocvrto zelenjavo, prvi zapisani recepti menda izvirajo iz kuharske knjige Manasollasa iz leta 1130 našega štetja, v kateri omenjajo pakode – zelenjavo, narezano na koščke, ki so jo povaljali v čičerkini moki skupaj z začimbami in cvrli v gorčičnem olju. Danes so pakore stalnica v južnoazijski kuhinji in jih strežejo kot prigrizke ali predjedi, pa najsi bo to med družinskimi kosili, v uličnih prodajalnah hrane ali boljših restavracijah, so pa tudi nepogrešljiv del praznovanj in festivalov, kjer jih strežejo skupaj z drugimi tradicionalnimi jedmi.
Največkrat v čičerkino testo, ki daje ocvrtkom njihovo značilno teksturo in okus, namakajo čebulo, kroglice iz leče in zdroba, jajčevce, krompir, čili, špinačo, cvetačo in mlado koruzo, s tem da krompir uporabljajo šele od 16. stoletja, ko so ga v Indijo prinesli Portugalci. Čeprav so najpogostejše zelenjavne pakore, lahko v nekaterih različicah najdemo tudi piščanca, ribe ali mladi sir panir. Ponekod sicer čičerkino moko mešajo tudi z riževo, a kot pravijo Indijci, naj bi bila prava pakora le tista, ki se pripravlja iz čičerkine, začimbe, ki se dodajajo v zmes moke in vode za cvrtje, pa so največkrat kumina, koriander, kurkuma, garam masala in čili v prahu, kar daje pakoram aromatičen in pikanten okus. Pakore so postale moderne tudi zunaj Azije, saj je čičerkina moka postala neverjetno priljubljena med vsemi tistimi, ki poskušajo zmanjšati količino zaužitih ogljikovih hidratov in prisegajo na različne diete. Ima namreč veliko več beljakovin in manj kalorij kot pšenična, poleg tega naj bi bila precej varnejša izbira za ljudi s celiakijo, ker nima glutena, uporablja pa se tudi za zgoščevanje jedi.
