Zelenjava, zelišča in sir feta so klasične sestavine grške kuhinje, ki največkrat končajo v tradicionalnih grških pitah, solatah pa tudi prigrizkih, kot so kolokitokeftedes, kot jim pravijo v Grčiji. Podobne jedi poznajo sicer po vsem Sredozemlju, v Turčiji na primer so podobni ocvrtki iz bučk poznani po imenom mücver.
Beseda keftedes pomeni ocvrtke oziroma mesne kroglice, kolokiti pa bučke, ki jih je v poletnih mesecih na vseh vrtovih več kot dovolj. Receptura menda izvira s Krete, danes pa jih lahko najdemo malodane v vsaki restavraciji ali taverni tako na celini kot na vseh grških otokih. O teh slastnih ocvrtkih po Grčiji kroži celo urbana legenda, ki pravi, da Grki kakovost kuharja ocenjujejo prav na podlagi tega, kako je vešč v pripravi kolokitokeftedesov, saj morajo biti obvezno na ugriz hrustljavi, znotraj pa mehki in kremasti. Receptura veleva, da se zelišča in naribane bučke pomešajo s feto, jajci in malo moke ter popečejo na ponvi na oljčnem olju. Prav sir feta, ki ga Grki slavijo kot enega svojih najmočnejših kulinaričnih adutov, daje zeliščem in bučkam tipičen slan okus, ki pride še tako prav posebno v poletnih mesecih in jih, kot pravijo, naredi edinstvene.
Grška beseda za sir feta sicer izvira iz italijanske besede fetta, kar pomeni rezina, ta pa iz latinske besede offa, ki pomeni zalogaj. Od leta 2002 je ta grški sir zaščiten v EU in se ponaša z zaščiteno označbo porekla (ZOP), kar pomeni, da se lahko pod tem imenom proizvaja le na določenih območjih Grčije, narejen pa je iz ovčjega mleka ali iz mešanice ovčjega in kozjega. To vsestransko uporabno jed lahko postrežemo kot predjed, prilogo ali glavno jed, v Grčiji pa jo najpogosteje spremlja caciki, kremna omaka na osnovi kumar in jogurta, ali pa omaka ajoli, ki prav tako izvira iz Sredozemlja in je narejena iz česna in oljčnega olja. Kljub sredozemskim koreninam so bučkini ocvrtki našli pot tudi v druge kuhinje po svetu, povsod pa to jed v tisoč različnih oblikah največkrat uživajo poleti, ko je bučk povsod več kot preveč.
