Nasprotno od vseh drugih tovarišev, okrog katerih se pletejo najrazličnejše zanimive in nedokazljive zgodbe o nastanku, se za Karađorđevo »šniclo«, kot so Srbi lepo prevedli besedo iz nemščine, točno ve, da ga je v beograjski restavraciji Golf leta 1956 »izumil« Milovan Stojanović - Mića, v tistem času kuharska legenda Srbije in dolga leta osebni kuhar našega tovariša Tita. In tako kot mnoge velike stvaritve je tudi ta danes znamenita jed nastala povsem po naključju. –
Anekdota pripoveduje, da je tistega leta v Golf prišla na kosilo redna gostja, radijska napovedovalka Radia Beograd Tamara Broz, sicer tudi snaha Josipa Broza, in naročila svojo tamkaj najbolj priljubljeno jed: kijevski zrezek. Ker kuhar Mića v tistem trenutku v kuhinji ni imel ne masla ne piščanca, potrebnih za pripravo »kijevčana«, je moral, da ohrani svoj, pa tudi ugled restavracije, improvizirati. Odločil se je, da bo uporabil telečji zrezek, ga namazal s kajmakom in zvil kot palačinko ter ocvrl. Ker z okusom novotarije ni bil povsem zadovoljen, je zrezek prelil s tatarsko omako in ga okrasil z limono. Ker je bila novonastala specialiteta gostji silno všeč, je nekaj let kasneje leta 1967 na tekmovanju kulinaričnih inovatorjev v restavraciji Sunce v beograjskem Domu mladine (Dom omladine) Srbiji in svetu predstavil zrezek, ki ga je pred leti ponudil Brozovi, in ga poimenoval zrezek Karađorđe (Karađorđeva šnicla) v spomin srbskemu narodnemu junaku in voditelju prve srbske vstaje proti Turkom v letih 1804–1813 Đorđu Petroviću, bolj znanemu kot Karađorđe. Kot je kasneje pripovedoval Stojanović, ki je bil po Titovi smrti profesor na gimnaziji in srednji gostinski šoli, kasneje pa je v Zemunu odprl restavracijo Mićina domaća kujna, ki jo zdaj vodi njegov sin Milan, sam pa prav tako še vedno z veseljem pozdravi goste, telečji zrezek predstavlja vojaka, tatarska omaka, ko jo prelijejo po njem, predstavlja vojaško lento, košček limone pa orden Karađorđeve zvezde.
Za prilogo je sicer najprej stregel stročji fižol in pečeni krompir, ampak kot je kasneje potožil, so ga gostje redno zavračali, zato ga je kasneje nadomestil s pomfrijem. Poleg Karađorđevega zrezka je Stojanović ustvaril izvirne recepte za več kot 100 jedi in večino izmed njih je poimenoval po srbskih pokrajinah in znanih osebnostih. Kot je dejal, je s tem želel promovirati kuhinjo in kulinarične običaje srbskega naroda.
