Od kod izvira hrenovka, je tema, ki razdvaja Nemce in Avstrijce. Prvi trdijo, da hrenovka oziroma frankfurtska klobasa ali »frankfurter« pripada njim, Avstrijci, predvsem Dunajčani pa, da je njihova pogruntavščina. In oboji imajo na neki način prav. Kot pripoveduje zgodovina, naj bi frankfurtske klobase kot specialiteta slovele že v srednjem veku, vendar dokazi, da so klobase pred prodajo tudi dimili, izvirajo šele iz 18. stoletja. Dejstvo naj bi bilo tudi to, da je frankfurtska klobasa vsebovala le svinjino, saj so tamkajšnji mesarji do uvedbe svobode trgovanja leta 1864 smeli predelovati samo eno vrsto mesa.
Usodni dogodek za nastanek hrenovke naj bi bila selitev mesarskega mojstra Johanna Georga Lahnerja, ki se je iz Coburga, mesta blizu Frankfurta, preselil na Dunaj, po izročilu naj bi se to dogodilo leta 1805, kjer je odprl novo mesarijo in začel prodajati klobase, narejene po receptu, ki se ga je izučil v Frankfurtu, s tem da je svinjskemu mesu dodal še govedino in svoj izum nostalgično poimenoval frankfurter. Postopek izdelave pa je bil povsem enak. Fino mleto meso skupaj s soljo in še nekaj začimbami je natlačil v ovčje črevo, klobaso pa nato termično obdelal s posebnim procesom zorenja in dimljenja pri nizki temperaturi.
Se pa tako kot pri izvoru jedi zapleta tudi pri poimenovanju te mesne mojstrovine. V nemško govorečih državah, razen v Avstriji, te klobase imenujejo wiener ali wiener würstchen, da se lahko razlikujejo od izvirne klobase, narejene zgolj iz svinjine iz Frankfurta, v švicarski nemščini se imenujejo wienerli, medtem ko se v Avstriji uporabljata izraza frankfurter in frankfurter würstel. Je pa samo ime frankfurtska klobasa (frankfurter würstchen) v Nemčiji zaščiteno z geografsko označbo porekla od leta 1860, od leta 1929 je ime dovoljeno uporabljati le za klobase, ki dejansko prihajajo z območja Frankfurta na Majni, zunaj Nemčije pa se frankfurter šteje za generično ime in zato ni zaščiteno, prav tako pa ni zaščitena na ravni EU. V slovenščini smo za to famozno klobasico skovali izraz hrenovka, saj so se na Dunaju frankfurterke največkrat znašle na krožnikih v družbi kruha ali žemlje, krompirjeve solate in hrena, dandanes pa tudi gorčice. Hrenovke so posebne tudi v tem, da se jih ne kuha oziroma prekuhava, ampak se jih približno osem minut segreva v vroči vodi, sicer koža hitro poči. Ko so nemški priseljenci v 19. stoletju prispeli v Ameriko, so s seboj prinesli tudi svojo tradicijo izdelovanja hrenovk in jih uspešno transformirali v priljubljeni hot dog.
