Meringue so povsem klasična francoska slaščica, s tem, da se je pri nas teh iz stepenih beljakov in sladkorja narejenih piškotkov oprijelo ime španski vetrci. Pa čeprav nimajo prav nobene zveze s Španijo. Ime smo povzeli iz Avstrije, kjer jim pravijo »Spanisher Wind«, po naše španski veter, prvi recepti za ta posladek iz stepenih beljakov s sladkorjem pa so se v avstrijskih kuharskih knjigah, kot navaja kulinarično zgodovinopisje, znašli ob koncu 18. stoletja.

Sicer so Avstrijci neizmerno ponosni še svojo svetovno znano špansko vetrno torto (Spanische Windtorte), narejeno iz meringue in stepene sladke smetane ter jagod, čokolade in ribeza, njena priprava pa velja za sila zapleteno in tehnično zahtevno nalogo. Da so Avstrijci meringue poimenovali s pridevnikom »španski«, naj bi izhajalo iz tega, da so bili v tistem času Habsburžani nepopisno fascinirani nad vsem, kar je prihajalo iz Španije, tako da so na vse super stvari nalepili še pridevnik »španski«. Sicer pa, kot je mogoče zaslediti v zgodovinskih virih, ki se ukvarjajo z nastankom meringue, celo sami Francozi, ki so si izmislili meringue, ne vedo, od kod ta beseda pravzaprav izvira. Raziskovalci se pri tem zanimivem dejstvu sklicujejo na oxfordski angleški slovar, ki navaja, da je meringue sicer francoska beseda, a neznanega izvora. Dokazano pa naj bi bilo, da se je prvič pojavila leta 1692 v kuharski knjigi Françoisa Massialota, v tistih časih najslavnejšega francoskega kuharja. Takratni superzvezdnik v vihtenju kuhalnice je pogosto tešil glad in kaprice najvišjega francoskega plemstva s kralji na čelu, odgovoren pa naj bi bil tudi za nastanek še ene nenadkriljive francoske poslastice: crème brûléeja. Meringue so bile na začetku sicer manj sofisticirane oblike, saj so maso iz beljakov in sladkorja oblikovali z dvema žicama, dokler ni še ena francoska kuharska legenda Marie-Antoine Carême tam nekje v začetku 19. stoletja izumila slaščičarske dekorativne vrečke. Sicer pa dandanes obstajajo trije različni načini priprave španskih vetrcev. Tradicionalna francoska tehnika, pri kateri se beli sladkor vmeša v beljake med stepanjem in jo še najbolj poznajo domači kuharji, potem pa sta še italijanska in švicarska različica priprave. Pri italijanski se beljakom dodaja vroč sladkorni sirup in se jih stepa, dokler se masa ne ohladi, pri švicarskem načinu pa se beljake stepa s sladkorjem v parni kopeli, dokler se meringua ne ohladi.