Kulinarično ponudbo hotela Bled Rose predstavlja velika restavracija, ki goste pozdravlja v rožnatih in zelenih barvah. Lahko bi rekli, da gre za kičaste vzorce, ki so kraljevali v restavracijah konec osemdesetih let, je pa za naše kraje zelo posebno in novo, da so mize postavljene pod velika plastična cvetoča drevesa. Verjetno zato, da bo bolje videti na instagramu.
Orjaška dvorana, kjer lahko organizirajo manjši kongres, večjo poroko ali predstavitev kakšnih vsemogočnih zdravil, je razdeljena na nekaj separejev, a to žal ne uspe rešiti počutja gostov, ki jim kljub umetnim drevesom v prostoru manjka domačnosti.
Še bolj nerodno je bilo, ko smo ugotovili, da smo tisto popoldne samo nekakšen uvod v velik dogodek in da se natakarji pravzaprav pripravljajo na nekaj veliko pomembnejšega. Premeščali so mize, čistilke so vlekle velike sesalce, za časa naše zgodnje večerje so se pri mizi zamenjali kar trije različni natakarji in vsem se je mudilo. Ko so stregli glavne jedi, so nas že spraševali, kako se bomo zmenili za sladico. Očitno je časa zmanjkovalo.
Pojdimo k hrani in pijači. Naj kar takoj povemo, da smo za šalo pili rožnata vina, za začetek standardni osvežilen peneč roze Bjana (7,5 evra), potem, pri konkretnejših jedeh, pa suhi roze iz Ščurkove briške kleti (39 evrov). V restavraciji hotela Bled Rose nimajo degustacijskega menija, čeprav se nam je za trenutek zazdelo, da z blago avtorsko kuhinjo težijo k takšnim rešitvam, potem pa smo se enostavno odločili, da si z njihovega jedilnega lista sami ustvarimo pethodno kosilo.
Še to: v kuhinji imajo človeka, ki zna kuhati, profesionalca, ki hotelsko zgodbo krepko presega. In še: jedi so še za blejske razmere kak evro ali dva predrage, lahko bi jih spustili, a o takšnih stvareh je gostince, ki so se posla učili v drugih panogah, najtežje prepričati.
Tako sta bili prvi hladni in ne ravno veliki predjedi po velikih 15 evrov. Na eni strani so bile kockice dimljene Zupanove postrvi s kumaro, džinovim gelom in drobljencem ovsenih kosmičev, na drugi goveji bočnik, ne preveč okisan sorodnik govedine v solati, s šalotkami, kaprami, jajcem in bučno omako. Če je bila postrv razmeroma generična, je bila ideja z govedino simpatična in okusna, vendar je treba reči, da je hladne predjedi še izboljšal (in nas zelo nasitil) bogat kruh, v katerega zamesijo krompir, orehe in rukolo ter ga spečejo v oljčnem olju, na mizo pa ga prinesejo z maslom s solnim cvetom in sijajno lokalno rikoto.
Pri juhah (osem evrov) bodo morali paziti, da se bistra piščančja ne ohladi, kot v našem primeru, ker so jo nalili na prehladen zdrobov žličnik. Bližje našemu okusu je bila zelo gosta juha pečenega paradižnika z baziliko, mocarelo in peno paradižnika, čeprav ostaja vprašanje, zakaj se pri poletnih temperaturah ne odločijo za hladno verzijo, ki bi lahko nekaj mesecev razveseljevala tudi goste rožnatega hotela.
Simpatična je bila ideja tortelinov z natrgano svinjino, žar omako in lešniki (18 evrov), za enako ceno postrežejo tudi lignje, nadevane z gobami šitake in mladim zeljem ter postrežene na fregoli z miso peno.
Kljub cenejšim, ne ravno jadranskim, ampak bolj čezmorskim lignjem je bila ideja posrečena, testenine pa so bile hkrati eden od vrhuncev večera. Škoda, da se je v tej fazi že začelo glasno premeščanje opreme, za katero je zadolženo celotno osebje. Tudi natakarji. Kar je seveda otežilo naročanje, pa tudi občutek, da smo v dvorani odveč, ni bil prijeten.
Za glavno jed smo se lotili natančno pripravljenega, ravno prav pečenega in res sočnega telečjega spider steaka. Tudi priloga je bila po našem okusu, namesto na rukolo, recimo, so meso na krožniku naložili na čvrsto špinačo, zraven sta bila omaka čimičuri in velik domač ocvrti krompirček (32 evrov).
Cena mesa ni nizka, prav tako kot ni nizka cena 26 evrov, kolikor stane ocvrto izkoščičeno piščančje bedro. Podložijo ga s pirejem črnega fižola in okrepijo s koruzo. Naj še enkrat pohvalimo kuharja, ki kuha zmerno avtorsko kuhinjo in tudi pri glavnih jedeh ni razočaral, si pa bo moral priznati, da sestavine, ki naj bi poudarjale (tudi) razkošje blejskega hotela Rose, niso ravno prestižne, zato tudi ne opravičujejo vseh cen.
No ja, verjetno se spretni lastniki oziroma podjetniki tega zavedajo, zato imajo na voljo tudi nekaj jedi, okrašenih z zlatom, tudi burgerje in kave, ponujajo celo zlato šišo. Naš načrt je bil že od prvega trenutka, ko smo se usedli pod umetno češnjevo drevo, jasen. Naročili bomo zlato kremšnito. Jed, ki v minuti razloži vso filozofijo blejskega (in malo tudi slovenskega) turizma. Lokalna jed, ki z zlatom poudarja elitizem, ki ga pripravljajo za bogate, ne slovenske, ampak tuje turiste. Kremšnita, zaščitni znak Bleda, je – bolj pudingasta kot jajčna – skoraj enaka kot vse, ki jih je mogoče dobiti na Bledu in v okolici, le da jo namesto sladkorja po vrhu krasi zlata folija, ki okusu sladice seveda ne doda ničesar. Komaj čakamo, da začnejo na Trojanah peči zlate krofe.
Povzetek
Razmeroma draga restavracija pri najslavnejšem slovenskem jezeru, ki goste prepričuje z razkošjem. Resnici na ljubo so razkošne predvsem cene, pri hrani pa ne stavijo ravno na prestižne sestavine. Jedi so pripravljene po solidnih avtorskih receptih, žal pa v spominu na koncu ostane izživljanje z zlatimi jedmi in pijačami.
Solidna vinska ponudba nima zapisanega oddelka z vini na kozarec. A uspeli smo prebrati, da imajo veliko slovenskih penin, mnoge, tudi najdražje šampanjce, ki seveda niso odprti na kozarec, in vse pomembne preverjene slovenske vinarje.
Več ocen gostiln: https://mihafirst.si/
