Ni da bi v naši rubriki obiskovali razgledne stolpe, niti približno, je pa zanimivo, da si je svoj stolp v okviru zelo moderne kmetijske turistične dejavnosti zamislila sicer velika kmetija v bližini Rogaške Slatine. Stolp skupaj s priročno učno potjo pomaga ljudstvu razumeti moderno kmetijstvo, ki ob zelo natančno obnovljeni domačiji, kjer je mogoče prespati (imajo osem sob in dva apartmaja) in jesti, kaže še vse svoje značilne dejavnosti: od reje kokoši in krškopoljskih prašičkov do skrbi za sadovnjake in čebelnjake ter gojenja z akvaponiko. Na svojem mestu je še trgovina s pridelki, med malce manj tipične kmetijske dejavnosti pa bi lahko prišteli tudi, malce presenetljivo, velnes.
Mimogrede, ime kmetije nima zveze s kakšnim priimkom lastnikov: kot mnogi verjetno veste, je Pomona rimska boginja sadnega drevja, vrtov in sadovnjakov, teh pa na kmetiji v Zgornjem Sečovem ne manjka.
Krškopoljci in tempel namesto radenske
Že prvo srečanje pri mizi je potrdilo dejavnost rimske boginje. Za tiste, ki si želijo močnejših žganih napitkov, so namreč črpali iz viljamovk, za tiste, ki so bližje likerjem, natočijo zelo sladek liker iz mete. Svojim sestavinam priključujejo vina z domačije Gora pod lipo, najprej klasično penino devino za kar konkretnih 25 evrov. Izvrstno peneče vino je do konca našega poznega kosila pošlo, saj smo sodelovale štiri odrasle osebe, zelo všeč sta nam bila tudi domač bezgov sok in gostujoča voda, ne radenska, ampak malce manj agresiven tempel iz bližnje Rogaške Slatine.
Vse omenjene pijače so nam prišle zelo prav ob bogatem narezku, ki povsem razumljivo v prvi vrsti ponuja specialitete njihovih krškopoljskih prašičkov. Tu je še neverjetno mehak domači kruh, eden s čemažem in sirom, drugi z ocvirki. Med krškopoljskimi dobrotami ne moremo mimo izvrstnih klobas in salam, a še bolje smo se razumeli z na tenko narezanima ribico s špehom in špehovko. Spremstvo, domače kisle kumarice, paradižniki, poltrdi sir in suhe slive, je učinkovitost krožnika za dve osebi (enajst evrov) samo še potrdilo.
Bogata goveja in manj gosta bučna juha
Včasih ima gost občutek, da pri tradicionalnih gostilnah in turističnih kmetijah, katerih ponudbo si v nasprotju z modernimi povprečneži lahko privoščimo, v svoji osnovni ponudbi ponavljajo obrazec, po katerem v začetku postrežejo z juhama. Predvsem na Štajerskem je tako.
Le redke gostilne imajo prej hladne predjedi, ki jih računajo posebej. Pri Pomoni je podobno in za kosilo z dvema juhama, glavnimi jedmi, prilogami in sladicami računajo zmernih 25 evrov. Tokrat so po konkretnem narezku prinesli dva velika jušnika, enega z govejo in drugega z bučno juho.
Povsem enostavna, lahko bi rekli kar tradicionalna, je bila goveja juha z rezanci, z nekaj govejega mesa in korenja. Manj znan je recept bučne juhe, ki je bila nekoliko manj gosta, kot smo vajeni. Hkrati ji razen kapljice dišečega bučnega olja ne dodajo prikuhe, pa je bila vseeno sijajna. Morda tudi zato, ker so se zelo topli dnevi poslovili in počasi prihaja čas, ko bodo naša telesa namesto solat in hladnih jedi bolj povpraševala po topli hrani.
Pojedina, kakršnih si želimo
Pri Ponomi na mize stare, a prenovljene jedilnice nosijo praktično le tiste sestavine, ki jih sami pridelajo na kmetiji, izjema so seveda vina. Na tem koncu Štajerske vina tako ali tako pridelujejo le redki, zato si pomagajo z že omenjenimi vini domačije Gora pod lipo s Tinjske Gore pri Slovenski Bistrici. S penino smo bili veliko bolj zadovoljni kot z ritoznojčanom, ki naj bi se srečal z glavnimi jedmi. A nič ne de, osrednja pojedina je milo rečeno presegla naša pričakovanja. V glavni vlogi so seveda domači krškopoljci, nekaj kosov pečenke in nekaj kosov rebrc, ob njih ocvrti piščanec in teletina izpod peke.
Velike porcije mesa so podprli z enostavno mešano solato z bučnim oljem, priloge pa so bile več kot obilne in nekatere med njimi zelo nasitne: pri pojedini so sodelovali pečeni krompir izpod peke, sirovi štruklji, ajdova kaša z gobami in ješprenj z zelenjavo.
Jabolčni zavitek, ki bi bil lahko gibanica
Štrudelj, zavitek ali gibanica so lahko delovna imena za eno najintenzivnejših sladic, ki smo jih pomalicali v zadnjem času. Na kmetiji so v testo, ki je bilo na voljo, zavili jabolka, orehe, skuto in rozine. Zraven skuhajo domačo kavo, naša ekspedicija pa priporoča tudi, omenili smo ga že, lokalni tempel.
Mimogrede, po poznem kosilu priporočajo pohod po posestvu oziroma učni poti, ki se zaključi na njihovem novem stolpu, manj ambicioznim ali tistim, ki ne vozijo, pa za konec ponudijo kak domač šnopček.
