O balkanskih restavracijah, bistrojih, gostilnah, kioskih in kar je še teh lokalov po Sloveniji, predvsem seveda v Ljubljani, gre glas navadno od ust do ust. Tudi Leskovački dvor, v navidez premajhnih prostorih nasproti Bežigrajskega dvora, si ni privoščil velikih reklamnih akcij, kot si jih privoščijo moderne verige tovrstne hrane, ki nam iz Srbije ali Hrvaške poskušajo prenesti znanje in prave okuse. Leskovački dvor je majhen, na zunaj nevpadljiv in notri prijazen lokal, ki se s konkurenco bori predvsem z originalnimi okusi in velikimi porcijami ob zmernih cenah.
V lokalu, ki so ga opremili bolj jugonostalgično kot srbsko, se ob Titovih slikah in zastavah najtrofejnejših jugoslovanskih nogometnih klubov, pa tudi Spartaka iz Moskve, brez dvoma najprej opazi oziroma zasliši glasba z radijske postaje BestFM, ki je vsaj v petek, ko smo se lotili zgodnje večerje, na polno nabijala turbofolk, najbolj je v spominu ostala rima neke vznesene pevke: »Ako imaš herca, pokloni mi bundu od nerca.« Glede na popularnost skladbe bi si upali trditi, da si je kožuhasto oblačilo zdaj lahko kupila kar sama.
K hrani in pijači. V Leskovačkem dvoru so v prvem planu mesnine, zelo borno je z alkoholnimi pijačami. Vina so bila zgolj slovenska trojica malvazija-refošk-cviček, med pivi pa je slovensko monotonijo razbil vsaj srbski jelen, ki ga naša družba šteje med boljše v svoji kategoriji. Je pa res, da je osebje v prijaznem slogu ponujalo predvsem žganje, ne premočno, dišečo dunjo in nepopustljivo slivovko. Domače, karkoli že to pomeni, smo si rekli in si, malce nenavadno, zaželeli hladnega uvoda. Na zelo debele kose narezani in hudo mesni slanini so priključili morda najboljši urnebes v prestolnici in velike kose fete, pa še nekaj kumaric in oliv gre za povrh. Morda res malce umirjen začetek, ki pa je ob mehkih lepinjah že nakazoval, da žepnih porcij lokal za Bežigradom ne pozna.
Mimogrede, naj povemo, da imajo poleg ostalih dobrot v Leskovačkem dvoru tako pri čevapčičih kot pri pleskavicah cel kup različic. Čevapi so lahko banjalučki, leskovački, špikani, rolovani ali pa kombinacija vseh naštetih. Če imate možnost, priporočamo rolovane, ki jih ne dobite povsod – pečejo jih ovite v slanino, na koncu so zaradi tega božansko hrustljavi. Čevapčiči so tudi večji, daljši, kot smo navajeni v centru mesta, klasični stanejo 10 evrov, izpeljanke le nekaj evrov več.
Tudi klasične pleskavice so orjaške in enako stanejo v osnovi 10 evrov, ob špikanih in gurmanskih ter polnjenih pa pozornost pritegne pleskavica s pompoznim imenom royal. Gre za obrok velikih dimenzij in bogatih okusov. Že tako konkreten kos mesa pečejo s slanino in sirom, na vrhu pa kot jagodo na torti dodajo veliko kepo kajmaka. Jed, ki jo boste težko dobili drugje.
V nadaljevanju je naša ekipa pokusila še vešalico. Mojstri so predlagali, da jo povežemo s pikantnimi klobasicami, da sicer konkreten obrok ne bi bil presuh. Lepa kombinacija, ni kaj. Morda je treba omeniti, da je v hiši tudi prebranac, ki je nekoliko redkejši, kot smo ga vajenih pri drugih ljubljanskih ponudnikih tovrstnih specialitet.
Kot zapriseženi ljubitelji zelenjave (no, ja …) smo ob pečenih mesninah pokusili tudi kislo zelje, ki ga potresejo s pekočo papriko, šopsko solato s srbskim pridihom, kjer paradižnik, kumare in čebulo spremljajo feferoni, ki seveda osvežilno prilogo naredijo zelo pikantno, kar ob pleskavicah in podobni hrani ni slabo. In morda gre omeniti, da v Leskovačkem dvoru ob delovnikih vsak dan skuhajo drugo enolončnico, za ljubitelje jugonostalgičnih specialitet imajo ob torkih vojaški pasulj.
Edina sladica, ki so jo imeli na voljo, je bil italijanski, jasno, ne balkanski, tiramisu. Sijajen, originalen, bi lahko rekli, a morda bi si bolj želeli nekaj, kar bolj spominja na Leskovac. A kot rečeno, malo je takšnih v Ljubljani. Ni pa dvoma, da je treba na koncu vso to količino hrane še enkrat razredčiti z dunjo. Poznavalci so pripomnili, da je ena boljših, kar so jih pili v naših gostilnah.
Več ocen gostiln preberite na mihafirst.si.
