Takšnega razgleda na vinske griče, kot ga ponuja domačija Nejke in Uroša Klinca, ni lahko najti in povsem razumljivo je, da si želijo svoj termin zagotoviti tako mladoporočenci in zaključene družbe kot običajni gostilniški gostje, ki se pridejo tja sprostit in naužit Brd v vseh vidikih. Še posebej, ko se hrani pridruži legendarna rdeča zvrst Mora 2009 iz vinogradov in kleti brata Aleksa Klinca.
Pri Klincih ni uradnega menija, imajo pa vinsko karto z množico okoliških vinarjev. Pet oziroma šest jedi v degustaciji ocenijo na 60 evrov, enako stane Mora, ki je skoraj pol cenejša kot v Ljubljani, Iaquinov tokaj Dolan je zmernih 30 evrov, osvežilno suho penino Emerana Reye dobite za pet evrov za kozarec. Morda bomo o vinih rekli še kakšno besedo ob koncu, vmes pa moramo še enkrat omeniti pogled s terase, ko v finalu sonce še zadnjič oplazi zelene vinske trte in se potem v ognjenih rdeče oranžnih odtenkih spektakularno skrije nekje daleč za Benetke. Primerno tudi za vplivnice in vplivneže.
Pri Klincih imajo sijajne, ravno prav prhke grisine, ki jih zanje pečejo v Vidmu, in hrustljav kruh z drožmi iz trenutno najbolj popularne tržaške pekarne Pagna. Lahko ga podprete z oljem Villa Eva iz Kozane, še boljši je z Orešnikovo skuto s sušenim paradižnikom. Na splošno imajo v svoji ponudbi veliko Orešnikovih sirov, a prvi glavni aduti so pričakovano mesni. V to kategorijo gre tatarski biftek, ki namesto beljaka nosi rahlo pikantno jajčno kremo z raznimi zelišči. Recepta te jajčne kreme, ki bi jo lahko patentirali in prodajali kot svež namaz, ne izdajo, povezava govedine, jajc, kobariškega masla in popečenega kruha pa je bila naravnost neponovljiva.
A jasno je, da se na Plešivo pride zaradi pršuta, ki ga zori Uroš Klinec in ki ga drugod po Sloveniji lahko pokusite le redkokje. Rezine s pet let zorjenega stegna križanca med krškopoljcem in klasičnim pršutom so popolna kombinacija maščobe, mehkobe, sladkobe in slanosti. Na mizo so jih prinesli v kombinaciji s svežimi figami ter Orešnikovima kozjim in ovčjim sirom, v drugi še bolj izčiščeni različici pa le z grisini. Obe verziji sta nas milo rečeno potešili, izpraznili smo kozarec bele zvrsti iz kleti Kristiana Kebra, nato pa odprli steklenico vse bolj uveljavljenega dišečega tokaja Dolan iz Iaquinove kleti.
Da pri Klincu niso zgolj ekipa, ki vzreja prašiče, suši meso in ga potem natančno nareže, dokazuje juha. Gre za zanimiv pogled na bučke, ki je očitno botroval novemu receptu, ta predvideva udeležbo bele notranjosti in zelene zunanjosti plodu. Poudarjen je rdeči poper, dodajo pa še konkretno dozo kefirja. In, še to je treba reči, bučkina juha ima tudi simpatično likovno podobo, kar za ponudbo na naši strani Brd ne velja vedno.
Nato sta na mizo prišli topli predjedi, na eno stran rižota iz acquerella, zorjenega italijanskega riža, ki ga obogatijo z žafranom in zajčkom. Ena najboljših rižot v zadnjem času, pa ne samo zaradi posebnega riža. Na dnevnem redu so bili tudi domači rezanci, rahli in tanki, bližje tistim, ki gredo navadno v nedeljsko govejo juho. Povezali so jih z bučkami, jajčno kremo in poletnimi črnimi tartufi. Testenine, ki so se enostavno topile v ustih. Podoben recept pozimi opremijo z neprimerno dražjimi in uglednejšimi belimi tartufi.
Jasno je, da so pri Urošu Klincu v glavni vlogi primerno pripravljene in natančno pečene mesnine. Jedi se, odvisno od ponudbe in letnega časa, menjajo, je pa dejstvo, da glavna jed ni primerna za vegetarijance. Kot že omenjeno, smo glavne mesnine pospremili z Moro letnika 2009, smo pa imeli srečo, ki je gostje nimajo vedno, da smo lahko to bogato kombinacijo merlota in cabernet franca, vzgojeno v češnjevih in hrastovih sodih, pokusili iz dvojne, magnum steklenice. Naj na tem mestu samo omenimo, da v Sloveniji predvsem Brda niso več samo lokacija za najboljša bela vina sodobnega sveta, ampak je treba biti pozoren na rdeče zvrsti, ob Mori so to Veliko rdeče, Ščurkov Up, Simčičev Kolos, A plus iz Kleti Brda in še bi lahko naštevali.
Kakor koli, konkretne rdeče zvrsti so seveda naravna podlaga za mesnine, ki jih kar na terasi peče Uroš Klinec. Na mizo so postavili počasi pečeno, mehko, a ne premehko teletino s pirejem in pečenim jabolkom, na drugi strani je bil ravno prav pečen goveji file s pečenim krompirjem in šopkom zelenjave.
Po takšnem scenosledu ni prostora za težke in zapletene sladice, idealna sta bila breskov sorbet na eni in tiramisu na drugi strani. In če v hiši prespite, kar za dve osebi nanese več kot ugodnih 70 evrov, si le privoščite kakšno žganico ali, še bolje, grenčico.
