Pri nas sta v prestižno mednarodno verigo Relais & Châteaux vključena dva hotela, Otočec in Kendov dvorec. Hitra primerjava: Kendov dvorec je cenejši, sobe so za petzvezdični hotel poceni, okoli 180 evrov na noč. To je, če drugega ne, veliko manj kot na Otočcu in verjetno tudi najcenejše v verigi, ki ima pod svojim dežnikom tudi hotele oziroma graščine, kjer boste spali za nekaj tisoč evrov na noč. Če seveda takšen denar imate. Še ena primerjava: tako v Kendovem dvorcu kot na Otočcu boste dobro jedli, čeprav se takole na hitro zdi, da je ponudba v Spodnji Idriji bolj stabilna, morda tudi zato, ker ekipe v kuhinji ne menjajo pogosto.
V Idriji smo nazadnje jedli v visoko ocenjeni restavraciji hotela Jožef in lahko rečemo samo, da je milo rečeno sumljivo, da nekateri kulinarični vodniki sploh primerjajo Kendov dvorec in Jožefa. Primerjave v kulinaričnem delu namreč ne more biti in dokaz za to je bila tudi naša večerja v dvorcu, ki je bila ne le okusna, ampak natančno vodena. Pa naj gre za začetek s penečimi vini ali finale s sladicami in žganjem.
Podobno kot oprema vsega hotela je tudi jedilnica, v kateri so stregli tisto soboto, prenovljena, a ji pustijo dihati v rustikalnem slogu z veliko cvetja in zelenja. Podobno je urejen tudi gostinski vrt, a so letošnji septembrski večeri v Idriji že nekoliko prehladni za večerjo na prostem. Bolj kot kak kičast grajski ali celo viteški privid se zdi, da bi v Kendovem dvorcu radi poustvarili domačnost bogate meščanske kuhinje kakšno stoletje ali stoletje in pol nazaj. Lahko rečemo, da v Sloveniji le redko vidimo tako uigrano oziroma povezano ponudbo hrane in notranjega oblikovanja.
Na voljo sta dva degustacijska jedilnika, ribji in mesni, s po šestimi konkretnimi jedmi za 76 evrov, lahko pa jedi iz obeh naročite tudi posamezno. Za začetek odprejo nekaj najboljših slovenskih penečih vin, tudi klasično Bjano brut in njeno sestro v rožnati barvi. Penečih možnosti je še nekaj, tudi šampanjec Pommery, a je treba v tem primeru popiti celo steklenico. Na vinskem listu je razumljivo več Vipavcev kot Bricev, saj je bila Idrija zgodovinsko vedno bolj povezana z Vipavsko dolino, kjer svojo vino prideluje tudi (bivši) lastnik Kendovega dvorca Edvard Svetlik. Po Bjani smo pili nepozaben Batičev laški rizling, h glavnim, izrazito mesnim jedem pa je šel malce oglat Štrukljev merlot.
Po stari navadi kruh natakarji prijazno strežejo posebej, bombice so izjemno mehke, kruh z drožmi ima zlato rjavo skorjo in rad podpira oljčno olje Obada z Dekanov. Ob Bjani so nam iz kuhinje poslali enega najbolj krepkih pozdravov do zdaj, kepico polente z omako iz domače skute, ob kateri se je prva jed zdela kar majhna: slane rezine govejega jezika, pekoč hren in sladka pečena hruška. Kombinacija okusov, ki je (tudi) zaradi tega, ker na krožniku ni bilo zmešnjave sestavin in idej, delovala kot švicarska ura. Zraven smo pili omenjeni laški rizling iz Batičeve kleti, presenetljivo bogato vino, ki pa ga menda v naslednjih letih izločajo iz proizvodnje. Škoda.
Je pa s besedami težko opisati, kako dobra je bila tradicionalna idrijska krompirjeva juha, krepka in mastna, prava težaška oziroma rudarska. Zraven strežejo še svoj tretji "kruh", ocvirkovko, ki juho oziroma porcijo pripelje do najvišjih vrhov nasitnosti. Če si tega ne želite, lahko namesto juhe vzamete hišno sezonsko solato, ki je bila tokrat posrečena mešanica velikega fižola šurkovca, stročjega fižola, radiča, paradižnika in kolerabe, ki ji lahko očitamo le pretirano uporabo kisa.
Še vedno smo pri razmeroma težkih jedeh, kamor gre tudi tradicionalna bakalca, verjetno vsem znani idrijski golaž z jagnjetino (nekoč je moral biti koštrun). V Kendovem dvorcu je meso izjemno mehko, ne preslano, postrežejo pa ga še z eno lokalno posebnostjo, kruhom, kuhanim na pari. Še ena kombinacija, ki lahko usodno vpliva na sitost jedca.
Glavna jed, o tem niti ni bilo dvoma, je bil natančno pečen jagenjček. Obdali so ga s, seveda, idrijskimi žlikrofi in dušenim ohrovtom. Kot prejšnje je bila tudi ta jed enostavna, z malo različnih sestavin, toda tiste, ki so, tvorijo kompozicijo, ob kateri gostu ni treba razmišljati, ugibati in brati filozofskih razprav o zgodovini in prihodnosti hrane. V kuhinji Kendovega dvorca sestavljajo krožnike, ki so blizu popolnosti. Je pa dejstvo, da bi morali imeti ob takšni jagnjetini na voljo tudi kak kozarec (ne zgolj steklenico) res velikega rdečega vina.
Pri sladicah ponujajo nekaj generične klasike (panakota, creme brulee ...), a imajo k sreči tudi dva simpatična domača odgovora. Skutne štruklje s poudarjeno zabelo iz drobtin in jabolčni zavitek s skutnim sladoledom. Na koncu pa, če se vam ni treba vračati po vrtoglavi cesti iz Idrije, priporočajo Geruš, rudarski pelinkovec, ki ga varijo v Hiši zelišč v Idrijskih Krnicah.
Več ocen preberite na mihafirst.si.
