Po novem naj bi se najrazkošnejša restavracija nam najbližje italijanske pokrajine preselila v okolico tržaške borze. Tam bodo vrata odprli aprila, ni pa povsem jasno, ali bodo obdržali težko priborjeni zvezdici. Glede na kakovost jedi, na skoraj popolno vinsko karto in uigrano ekipo natakarjev jim (kljub visokim cenam) naša ekipa želi najboljše. Poleg tega se zdi dobro, da Trst kot veliko srednjeevropsko mesto, ki ima veliko povezav s Slovenijo in seveda s Slovenci, ohrani vsaj eno, še bolje pa bi bilo več restavracij, ki se lahko merijo z najboljšimi v Italiji in na svetu.
Ko govorimo o računu v dveh velikih jedilnicah z osmimi mizami, je takoj treba reči, da je bila cena menija (220 evrov na osebo) krepko nižja kot v obeh naših najvišje ocenjenih restavracijah v Kobaridu in Kranjski Gori, a je treba reči tudi, da pri sestavinah v Harry'su ni bilo nikakršnega spogledovanja z revno kuhinjo. Nasprotno, sestavine, kakšnih 15, morda 16 večjih ali manjših jedi smo pokusili, so bile v vsakem trenutku na najvišji ravni, pa naj je šlo za morske prebivalce, meso ali zelenjavo.
Na začetku so sicer ponudili zelo drage aperitive, ki gosta milo rečeno presenetijo. Kot ambasadorji šampanjcev znamke Krug so recimo kozarec njihove peneče kapljice ponujali za 55 evrov. Naša miza se je odločila drugače, obed smo začeli s steklenico šampanjca Perrier Jouët Belle Epoque 2014 za prijateljskih 140 evrov. Morda je takšen popust odraz selitve lokala ali pa odgovor na naše tečne obraze, ki so pregledovali listo dragih aperitivov. Toda od trenutka, ko so natočili zlato kapljico, pa do zadnjega bombončka ob slovesu je vse teklo hitro in natančno. Še preveč.
Začeli so s kvintetom umetelnih, a prepoznavnih pozdravčkov: parmigiana v obliki miniaturnega jajčevca, mini ocvrta pica s paradižnikom, dimljeno burato in inčunom, v ekipi je bil tudi kanolo, ne sladek, ampak z bakalarjem, ribji »pršut« so postavili na repo in zašpičili s hrenom, telečji mus je sodeloval z jurčki, kavo in tartufi. Pet kratkih in neverjetno učinkovitih pozdravov. Pa še ni bilo konec. Še naprej so pozdravljali, v šesti verziji s sijajno zamišljeno bistro piščančjo juho s pehtranom in kamilico. Sledil je košček sladke modre (ja, invazivne) rakovice s stebelno zeleno ter prelivom iz kivija in jabolka. Sedem jedi, ki bi jih lahko takoj ponovili.
Potem so prvič pokazali dišeč kruh, še topel, z debelo hrustljavo skorjo. Zraven gre spenjeno maslo iz Normandije, potreseno s piransko soljo, in oljčno olje s Sicilije. Kot podlaga toastu oziroma toplemu sendviču, ki so ga namesto s sirom in šunko naložili s škampi, je šla rahlo okisana zelena zeliščna solata, sendvič pa smo pomakali v majonezo z vasabijem. Enostavna, a dobra ideja, podobno kot polži po burgundsko, ki so v tržaški zamisli dobili ob peteršilju tudi kocke hrena in polenovke.
Potem so na vrsti testenine, in to kakšne! Prve so bile hladne, tanki špageti oziroma angelski laski znamke Benedetto Cavalieri so bili obogateni s sezamom, pečeno papriko, chorizom, surovimi škampi in kokosovo smetano. Sijajna jed. Nič niso zaostajali tortelli, polnjeni s friko, ki jim dodajo zimske okuse repe, rdeče pese in belega tartufa. Tako pri laskih kot pri tortellih gre za jedi, ki bi lahko uspešno nastopale tudi samostojno, zunaj menija, res so bile pripravljene tako, kot znajo testenine pripraviti samo naši sosedje, a so v opciji »à la carte« zelo drage, vsaka po 45 evrov.
Tako kot v testeninskem delu sta tudi glavni jedi dve. Najprej telečji priželjc, čvrst, prav nič zdrizast, kot se to rado zgodi v naših gostilnah. Oblekli so ga v zaščiteno čebulo iz Cavassa Nuova, pristavili cvetačni pire in cikorijo. Pri takšni kombinaciji se je dobro znašla bogata, a ne pretežka Picecheva briška rdeča zvrst 2016 (60 evrov za steklenico) s prevladujočim merlotom, ki se je hvaležno priključila tudi pri drugi glavni jedi, našim državljanom navadno ne ljubem golobu. Jasno, gre za izvrstno gojeno perjad, za pečene prsi, ki jih postrežejo s pak choijem, pirejem iz gomoljne zelene in pomarančo.
Sladice so razporedili v treh kratkih hodih, v prvem so združili okuse italijanskega juga: mandljev sorbet z limono, kaprami in origanom, ki ga sušenega vešče nadrobijo pri mizi.
Glavna sladica je bila variacija okusov in tekstur pomaranče, korenja in limone, nam pa je celo bolj ugajal kvartet sladkih grižljajev, s katerimi so se poslovili: pikantna čokolada, čokoladni tartuf, likviricija in tarte tatin v majhnih dozah, ki jih je najbolje zabeliti s požirkom grappe.
Več ocen gostiln preberite na mihafirst.si.
