Najprej nekaj stavkov o podružnični cerkvi svete Trojice v Hrastovljah in njenih freskah: za pet evrov dobite ob ogledu kamnite cerkve natančen pregled nad vsemi bolj ali manj ohranjenimi freskami, naj gre za stvaritev našega sveta, križev pot ali najbolj znano poslikavo Mrtvaški ples, ki nas spomni, da nikomur ne bo prizaneseno, ne otroku, ne siromaku, ne kmetu, ne bogatašu, ne kraljici in na koncu tudi ne kralju in papežu. Temačne misli, a na srečo je le kakih 200 metrov od cerkve gostilna Švab, ki nas od takšnih slutenj zlahka odvrne. Mimogrede, gostilna svojo dejavnost, vključno s ponudbo in cenami, reklamira po vsej vasi. Za vsak primer tudi pri cerkvi svete Trojice in ne gre dvomiti, da so marsikaterega občudovalca pisanih fresk premamili, tako s ponudbo, značilno za notranjost hrvaške Istre, kot z zmernostjo pri cenah.
Začetek v znamenju pršuta
Za uvod naj poudarimo, da smo z ekipo že nekaj časa iskali domačo gostilno v naši Istri, gostilno, ki bi jo lahko obiskovali namesto konob v Buščini, Brtonigli ali Momjanu. Pri Švabu imajo mnoge značilnosti omenjenih. Imajo sončne mize pred vhodom in zadaj senčni vrt pod brajdo, v notranjosti pa peč, iz katere prihajajo obilni kosi mesa, ki tvorijo glavne jedi. Ob šanku je na svojem mestu nogica pršuta, s katere na roko spoštljivo režejo prave, debele rezine zorjenega mesa. Pršut smo seveda pokusili na krožniku hladnih predjedi (11 evrov), sodeloval je z manj atraktivnima salamo in panceto, zraven so postregli nekaj sira, olive in kisle kumarice.
Nasiten obrok spremlja neverjeten domač kruh, pravzaprav velika in skoraj vroča pogača, ki pride prav tudi pri specialiteti hiše, pečenem pršutu (11 evrov), eni najboljših jedi na meniju, ki jo ob kruhu spremljajo olive in kumarice. Naslednjič jo bomo spet naročili. Na svojem mestu imajo še krožnik sirov, nas pa so bolj zanimale simpatične velike bruskete s cikorijo, mladim sirom z žara, medom in oljčnim oljem (devet evrov za tri kose).
Bobiči, ki se merijo z najboljšimi
Pri Švabu nimajo pretresljive vinske ponudbe. Zdi se, da kar namerno ponujajo ne predrago domačo malvazijo in refošk, oboje zelo pitno, a nič več kot to. Točeno vino je po evro in pol na deci, če pa se lotite buteljčnih verzij, pripravite tri evre za kozarec. In vino je ob res nasitnem kruhu lepa podlaga za bobiče. Redko kje v Sloveniji jih dobite, pri Švabu pa je ta istrska verzija mineštre enostavno zelo dobra.
Orjaška porcija s fižolom in koruzo v glavni vlogi tudi ni draga: štiri evre in pol. Lahko bi se najedli že s pogačo in bobiči, a zadali smo si obširnejšo nalogo. Poskusili smo nekaj dražje tople predjedi oziroma testenine, med 10 in 15 evrov so, a lahko dobite tudi še vedno velike polovične porcije.
Hišni fuži so s pršutom in črnimi tartufi, ravioli s sirom in (ne pretiravamo) pečenimi jurčki ter kislo smetano s parmezanom, na svojem mestu so še njoki s koprivo in sezonski ravioli, ki so jim ob našem obisku pristavili omako iz jajčevcev. Pisano, veliko in, če se odločite za malo porcijo, tudi razmeroma poceni.
Meso z žara in izpod peke
Naj že kar takoj povemo, da je pri Švabu pametno naročiti klasične istrske glavne jedi. Drugače povedano, na svojem mestu je ombolo za nekaj več kot deset evrov, prav tako rostbif za kakih 15 evrov, in naslednjič bomo naročili florentinca na gradelah, ki stane 32 evrov za kilogram, kar je dovolj za kakšne tri osebe. V Ljubljani je praviloma okoli trikrat dražji. Ker so tisti dan pekli tudi pod peko, se temu seveda nismo hoteli izogniti.
Iz peči so nam prinesli rolado odojka in svinjsko pleče, ob mesu se je pekel tudi krompir, pristavili so še gobe in grahovo omako (22 evrov za porcijo, ki zadostuje za dve osebi). Pri glavnih jedeh dobite tudi malce bolj vegetarijansko možnost, mladi sir na žaru in domač ocvrt krompirček (ne pomfrit iz zamrzovalnika) s paradižnikom in solato. Solidno. A če že moramo govoriti o razočaranjih, se zdi, da je bil to biftek s tartufovo omako in naribanimi črnimi tartufi, belih niso imeli. Bil je preveč pečen in tudi meso ni bilo ravno vrhunsko. Pa še edina res draga jed na meniju je bil s 25 evri. Kot rečeno, ko pridete k Švabu, vztrajajte pri svinjini ali florentincu.
Takšnega tiramisuja nimajo vedno
Nekaj možnosti imajo tudi pri sladicah, nam pa je bilo že hitro jasno, da bomo v jesenskih dneh že prvič napadli obilne skutne štruklje. Opozarjamo: trije so v porciji, kar mora zadostovati za dve osebi. A osebje se ni dalo, štruklji niso dovolj: pokusiti morate naš tiramisu! Menda ga kuharica pripravi le redko, in ko ga, je najboljši. Potem pa kar na mizo z njim, smo se hitro pustili prepričati. In ni bilo dvoma, gre za solidnega predstavnika svoje vrste, še posebej ko mu pristavijo gost in sladek refoškov liker, za malce pogumnejše pa hišni pelinkovec. Mimogrede, obe sladici skupaj in likerčki za na pot so stali znosnih devet evrov.
